Kdaj je otrok lahko sam doma?
Strokovnjak in starša ugotavljajo, da starost ni merilo.

Se vam ob vprašanju iz naslova pred očmi vrtijo prizori iz znanega filma »Sam doma«? No, tam se je otrok kar dobro znašel. Za strokovni nasvet, kdaj otroka v realnosti lahko pustite samega, smo prosili specialnega pedagoga Marka Juhanta, za starševske izkušnje pa mamo Tino Deu in očeta Andraža Zorka.

Vsi trije ugotavljajo, da starost otroka ni odločilna pri presoji, ali je otrok zrel, da ostane sam doma. »Nekateri starši si otroka še v 7. razredu ne upajo pustiti samega niti za 3 ure. In so otroci, ki v 3. razredu to zmorejo brez kakšnih koli težav,« ugotavlja Marko Juhant.

 

Strokovnjak poudarja, da je sposobnost treba presojati pri vsakem otroku posebej.

 

Andraž Zorko je otroka prvič pustil samega doma pri desetih letih in pol, ko je zaznal, da se vede dovolj samostojno in odgovorno. Še najbolj je bil zadržan do otrokove samostojne uporabe štedilnika. Sam je namreč imel slabo izkušnjo iz otroštva, ko je na električnem štedilniku prižgal napačno ploščo, na kateri je stala ponev z oljem in se vnela.

 

Otroci Tine Deu so sami ostali doma pri različnih starostih. Vsi trije pa so bili skupaj prvič sami doma, ko je bil najstarejši star 10 let in najmlajši 4. »Svoje sinove že ves čas navajam na samostojnost, zato se je ta korak zgodil precej spontano. Nikoli tudi nismo imeli težav s tem, da bi jih bilo strah, če so sami.«

 

»Ne« in »pridem kmalu«

Da otroka lahko varno pustite samega doma, mora najprej razumeti koncept »ne«, pravi Juhant. Le tako mu bodo starši lahko zaupali, da se ne bo igral z elektriko ali ognjem.

 

Razumeti mora tudi koncept časa, poudarjata tako Zorko kot Juhant. Strokovnjak svetuje, da ga je za to dobro vzgajati in usposabljati že od malega. Najprej ga pustite samega za minuto ali dve, ko greste na stranišče, v klet po krompir ali po kakšno stvar v avto.

 

Tako se navadi, da vas ni in da se boste kmalu vrnili. Če otrok nima te izkušnje in ni sam niti za trenutek, sploh ne ve, kaj pomeni »pridem kmalu«.

 

Če se mu zdi, da vas dolgo ni bilo, lahko pokažete na uri, koliko se je premaknil kazalec. S flomastrom ali lepilnim trakom lahko tudi označite, za koliko se bo premaknil kazalec, preden pride nekdo domov.

 

»Otrok ob tem dobi še občutek, da lahko čas teče zelo počasi, če ne dela nič, ali pa hitro, če si najde primerno zaposlitev,« pojasnjuje Juhant.

 

Postopno si tako pridobiva izkušnje za daljšo samostojnost. Pri tem pa je ključno razumeti, da se na primer triletnik ne bo zamotil za več kot 20 minut, razen če ga posedete pred zaslon, kar pa Marko Juhant odsvetuje.

 

Kaj mora znati?

Pri presoji, ali je otrok dovolj zrel, da ostane sam doma oziroma gre tudi sam od doma in se vrne recimo iz šole, je med drugim pomembno, da:

 

  • zna poklicati policijo ali reševalce,
  • ve, kako ravnati ob požaru,
  • se znajde, če zmanjka elektrike,
  • ve, kako uporabiti prvo pomoč, če se na primer ureže ob rezanju kruha,
  • zna uporabljati uro in telefon,
  • zaklepa vrata,
  • dobro pozna pot,
  • se znajde, tudi če zaide,
  • ter da se pravilno odzove na zvonjenje.

 

Andraž Zorko ugotavlja, da so najbolj tvegani trenutki, ko otrok postane pogumen, a še ni prav zares zrel. Zato je sposobnosti svojega otroka najprej preveril, tako da je bil ta sprva sam doma zgolj navidezno ali pa mu je na poti od doma najprej neopazno sledil.

 

Rezervni scenariji

Za večji občutek varnosti so poskrbeli telefoni, ugotavlja Tina Deu. Juhant svetuje, da v ta namen uporabljate hišni telefon. Poleg navodil, koga naj otrok pokliče, kadar potrebuje pomoč, mora vedno imeti tudi rezervni scenarij, še opozarja strokovnjak. Če mu na primer ne uspe nikogar priklicati, gre do katerega od sosedov, ki ga pozna, ali podobno.

 

Juhant še izpostavlja, da morate otroka naučiti, naj ne odpira vrat neznanim ljudem – niti če rečejo, da imajo nekaj zanj, za mamo ali očeta, niti če se predstavijo kot pismonoša ali dostavna služba.

 

Jasna navodila so pomembna, res pa otroka nikoli ne morete pripraviti prav na vse. »A otrok se tudi v novih situacijah znajde bolje, če ima izkušnje,« pravi Juhant.

 

Podobno ugotavlja tudi Tina Deu: »Mislim, da ne gre za vedenje in znanje, ampak za to, ali smo otroka naučili prevzemati odgovornost. Otrok, ki ima to v sebi, se bo znašel tudi takrat, ko nas ni zraven.«

 

Doda še, da se otroci učijo iz zgledov in prevzamejo našo rutino. Če je v družini navada, da so vrata vedno zaklenjena, bodo to usvojili tudi otroci.

 

Pomembno vprašanje: kaj bo delal

Poleg omenjenih veščin in navodil specialni pedagog poudarja še, kako pomembno je, da veste tudi, kaj bo otrok delal v času, ko bo sam. Predlaga nekaj zaposlitev:

 

  • Lahko poskrbi za domače živali, če jih imate, jim da hrano in vodo.
  • Pripravi si lahko malico, ki jo lahko delno pripravite vnaprej. Pogreje si lahko napitek, najlažje v mikrovalovni pečici.
  • Poskrbi lahko za nekatera hišna opravila. Osnovnošolec lahko posesa, uredi svojo sobo ali drug prostor v hiši, odnese in razvršča smeti, začne pripravljati kosilo. Petletnik na primer lahko ve, kako se da kuhat krompir, osemletnik bo to gladko izpeljal.
  • Naredi lahko lažje šolske obveznosti, na primer domače branje. Pozneje to samo preverite tako, da vam pove, kaj je prebral.

 

Najbolje je, da ga obveznosti za tisti dan počakajo zapisane na list. Če jih ne naredi in ne veste, kaj dela, potem ga tudi ne morete pustiti povsem samega.

 

Poleg teh pa mora ostati tudi nekaj časa za tiste prijetne stvari, ki jih rad dela – na primer različne vrste ustvarjanja, glasbe, plesa in igre.

 

Strokovnjak odsvetuje preživljanje časa pred zaslonom. Tina Deu ugotavlja, da je to ena od pomembnejših težav, s katero se danes srečujejo starši: »Danes ni bojazni, da bo otrok kaj ušpičil, bolj mu pretijo raznorazne digitalne nevarnosti. Ne rečem, da me je tega strah. Se pa trudim doseči, da bi, ko me ni doma, otroci počeli podobne stvari, kot bi jih tudi sicer. Pa da se držijo dogovorov, tudi ko me ni.«

 

Kdaj je torej pravi čas?

Marko Juhant svetuje: »Ko se nam zdi, da je otrok še malo premajhen, in imamo občutek, da je treba počakati še 2 ali 3 mesece, takrat je pripravljen. Običajno smo namreč malce preveč zaščitniški.«

 

Po drugi strani pa ni dobro prehitevati. Če ima otrok slabe izkušnje, ga bo morda strah, da se starši ne bodo vrnili. Morda so ga v vrtcu zaradi nespretnega dogovarjanja staršev in sorodnikov kdaj pozabili. Strah pa ga je lahko tudi, če se zaradi smrti ali ločitve staršev nekoliko bolj oklepa drugega starša oziroma skrbnika.

 

Zares univerzalnega odgovora na vprašanje, kdaj je pravi čas, torej ni. Lahko pa zgornji nasveti pomagajo, da boste lažje presodili, kdaj je vaš otrok pripravljen, da se bo varno znašel sam.

 

Test

Marka Juhanta smo vprašali, kako lahko preizkusite, ali je otrok dovolj zrel, da ostane nekaj časa sam. Predlagal je, da ob pomoči peščene ure najprej preverite, ali lahko počaka eno minuto.

 

Ko otrok zahteva vašo pozornost, medtem ko nekaj delate, mu recite, naj počaka minuto, in obrnite uro. Ko minuta mine, končajte opravilo in v naslednji minuti naj otrok v resnici dobi vso vašo pozornost.

otroci, družina, preventiva
Preberite tudi