Kdo je v resnici »otrok v avtu«?

Ali z otrokom v avtu vozimo in se vedemo drugače, kot kadar smo sami?

Preden začnem, bi rad pojasnil, da v zapisu pod izrazom »voznik« mislim voznike, ki vozijo bolj ali manj skladno s pravili vožnje. Pri tem priznam, da si domišljam, da sem sam odličen voznik. Tak, ki na primer vedno ustavi, ko pred prehodom za pešce zagleda predstavnika slednjih v obupanem poskusu priti čez cesto, ne da bi mu kdo zaradi tega potrobil ali nemara celo požugal.

Če bi rekli, da z otrokom v avtu vozimo bolj previdno, ali pač bolj vljudno do ostalih udeležencev v prometu, bi to pomenilo, da sicer ne vozimo po pravilih. Redkokateri voznik bi to priznal. Še manj se nas najbrž sploh ne zaveda, kako se v resnici vedemo v avtu kot udeleženci v prometu.

 

Če nas torej šele vožnja z otrokom v avtu spomni na to, kako vozimo, to pomeni, da smo nekaj do tedaj počeli napak. In se tega najbrž nismo niti zavedali.

 

Na tem mestu si že lahko priznamo, da nihče med nami ne vozi čisto in prav natanko tako, kot smo se naučili v avtošoli. Pa ne govorim o slogu vožnje, temveč o spoštovanju omejitev hitrosti, upoštevanju prednosti, ustavljanju ob prehodu za pešce ali reakciji ob prižigu rumene luči na semaforju. Še posebej pa o vedenju za volanom. O hupanju drugim udeležencem v prometu, na primer. In komentarjih, ki navadno temu sledijo.

 

Otrok v avtu je dragocena izkušnja

Ko me je prvič doletelo vprašanje »Oči, zakaj si potrobil?« sem se znašel v zadregi. Zares, zakaj? In kako naj zdaj to razložim otroku, ki nima niti osnovnega izpita iz CPP, kaj šele vsega mojega znanja in izkušenj iz vožnje!

 

Kako naj otroku na lep način razložim, da sem bil preprosto jezen na nekoga, »ki ne zna vozit«?

 

Ne sodim med tako imenovane jezne voznike, priznam pa brez zadrege, da včasih uporabim med otroki izjemno priljubljen pripomoček – hupanje, tudi takrat, ko v resnici to ne bi bilo potrebno. Odkar pa prvič nisem znal odgovoriti na vprašanje »Oči, zakaj si potrobil?«, ga uporabljam … recimo temu malo bolj zadržano.

 

Otrok v avtu boljši od inštruktorja vožnje

Otroci v avtu so boljši kontrolor vožnje kot katerikoli inštruktor vožnje v avtošoli. Ker postavljajo vprašanja, ki jih inštruktorji nikoli ne. Verjetno zato, ker slednji tudi sami niso bistveno drugačni vozniki od nas.

 

Šele ko prestaneš izpit vožnje z otrokom v avtu, si lahko vsaj domišljaš, da si zgleden voznik.

 

Nalepka otrok v avtu

Nalepka »otrok v avtu« je sicer simpatična, a je nisem nikoli prav zares razumel. Če je mišljena kot vljudno opozorilo vozniku za nami, da naj bo zaradi tega bolj previden pri svoji vožnji, ne bo pomagala, če ta že tako ni pozoren na vozila okoli sebe.

 

Za vse ostale je lahko takšna nalepka kvečjemu bolj ali manj zanimiva informacija, še posebej, če je bolj osebna, na primer »Tia in Liam v avtu«. Čemur bi v avtu zadaj lahko sledila razprava o izbiri imen med starši v zgodnjem 21. stoletju na Slovenskem.

 

Bila pa bi tovrstna nalepka veliko bolj primerna, kadar je v avtu pred nami nekdo, ki ne sodi med večino t. i. »normalnih« voznikov iz uvoda. Opozorilo bi bilo sicer lahko enako, namreč da je v avtu pred nami otrok. Le da sedi za volanom.

 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

otroci, družina, preventiva, na poti, avto, potovanja, varna vožnja
Preberite tudi