Kolesarjenje z otroki? Naj grejo raje kar na avtobus.

Tina Deu o družinskem kolesarjenju po mestu.

Saj ne, da se ne bi ukvarjala s športom, ampak kolesarim pa res ne za šport. Kolesarim izključno za to, da nekam pridem. To pomeni, da je moje kolo mestno in na žalost tudi, da mi ga vsako leto enkrat ukradejo. Kolesa z nešteto prestavami, ki bi šlo z lahkoto v klanec, torej nimam – tja grem raje peš, medtem ko se s kolesom vozim v službo, na jogo, v trgovino in še kam.

Kolesarim tudi pozimi, kar res ni najbolj prijetno. Še v dežju in snegu grem včasih. Raje to, kot pa da bi se prevažala z avtobusom.

 

Sinovom pa ne dovolim na kolo. Oni naj grejo kar z avtobusom. Ni ga večjega stresa, kot če kolesariš za otrokom (oziroma dvema ali tremi), ki sem in tja vijugajo po prometni cesti.

 

Vsak dan mi kateri od njih reče, da bi šel v šolo s kolesom. Popustila sem samo pri najstarejšem, ki je star 14 let in mi ni preostalo drugega. Ja, ja, to sem jaz, ki svojim sinovom sicer dovolim več, kot marsikateri starš.

Očetova naloga

Na cesti se lahko zgodi toliko nepredvidljivega, da se s tem enostavno nimam potrpljenja ukvarjati. Res nočem tvegati, da bi me nekega jutra na poti v službo zadela kap. Kaj šele, da bi se kateremu od otrok kaj zgodilo. Saj ni nujno, da smo v vsem prvi in da vse počnemo kot drugi.

 

Mogoče bi bilo lažje, če bi bile kolesarske poti bolje urejene. Pri nas (še) niso in moramo do mesta, kjer je šola, večinoma peljati po vozišču dokaj prometne ceste.

 

Vožnje s kolesom se ne bodo naučili od mene, ampak od očeta. Za to ima več potrpljenja in močnejši glas, ko jih je treba opozoriti na nevarnost.

Tako smo potovali kar nekaj let

Imajo pa moji sinovi precej opraviti z mojo (kolesarsko) kondicijo. Da so se naučili varno pripotovati od doma do šole, sem jih, ko so bili mlajši, zjutraj s kolesom pospremila do postaje. Z njimi sem počakala na avtobus. Potem sem v upanju, da bo na postajah čim več ljudi, na cesti pa čim gostejši promet, šibala za njim in jih prestregla na izstopni postaji, da smo šli lahko skupaj do šole. Popoldne smo ponovili v obratni smeri.

 

Včasih me je šofer avtobusa opazil in je vozil bolj počasi. Včasih so ga za to prosili otroci, ker so videli, kako sopiham za njimi. Uboga mami. Velikokrat pa mi ni preostalo drugega, kot da na vse pretega pritiskam na pedala in upam, da mi bo na cilj uspelo priti pravočasno. Tako smo potovali kar nekaj let.

 

Zdaj grejo na avtobus sami. Jaz pa lahko kolesarim v svojem tempu in na poti še kam zavijem. Recimo na lokalno tržnico ob četrtkih. Hvala bogu za ogromne košare, kamor lahko natlačiš vse od česna do solate. Zame je tudi to čar kolesarjenja. Pa da se mi ni treba ukvarjati s parkiranjem. Moje kolo je tudi varčevalni ukrep – če ne bi šla vsepovsod s kolesom, bi težko shajali brez drugega avta, ki ga ima veliko družin.

Pravila in priporočila

Sicer pa za kolesarjenje z otroki obstajajo pravila, ki jih morajo upoštevati tako otroci kot njihovi straši. Jaz kar priznam, da z vsemi sploh nisem bila seznanjena:

 

  • Samostojno lahko kolo v prometu na cesti vozi otrok, ki je star najmanj 8 let in ima pri sebi kolesarsko izkaznico. Otroci jo običajno dobijo v 5. razredu osnovne šole, ko opravijo kolesarski izpit.
  • Starostni pogoj, da otrok pridobi pravico voziti kolo, izpolni z nastopom koledarskega leta, v katerem dopolni predpisano starost.
  • Otrok, ki je star več kot 14 let, lahko v prometu kolo vozi samostojno in ne potrebuje kolesarske izkaznice. 
  • Otroci od 6. do 8. leta in otroci do 14. leta, ki nimajo opravljenega kolesarskega izpita, lahko kolo v cestnem prometu vozijo le v spremstvu polnoletne osebe.
  • Odrasli lahko ob upoštevanju razmer na cesti spremlja največ dva otroka.
  • Otrok do 6. leta starosti sme voziti kolo le na pešpoti ali v območju umirjenega prometa.
  • Otroško kolo se sme uporabljati tudi tam, kjer je sicer dovoljena le hoja pešcev (recimo po pločniku). Vendar le s hitrostjo, s katero se premikajo pešci.
  • Največja dovoljena hitrost kolesarja, ki vozi po kolesarski stezi, je 25 km/h. V območjih umirjenega prometa in v območjih za pešce pa 5 km/h. Na drugih cestah, ki jih kolesar sme uporabljati, lahko vozi največ tako hitro kot druga vozila. 
  • Zaščitne čelade morajo pri kolesarjenju obvezno nositi mlajši od 14 let. Da bi bolje poskrbeli za svojo varnost ter bili tudi zgled otrokom, pa naj bi čelade nosili tudi vsi drugi kolesarji.
  • Če otrok prekrši predpise o varnosti cestnega prometa in je prekršek posledica tega, da njegovi starši nismo poskrbeli za nadzor, nas lahko kaznujejo s kaznijo najmanj 80 evrov.
  • V času prvih kolesarskih voženj je seveda priporočljivo spremstvo dveh odraslih oseb, ki sta med vožnjo za in pred otrokom.

 

Če si upate, vam želim varno vožnjo. Sicer pa vam povem, da otroci kot bi mignil dopolnijo 14 let. Takrat se sicer pojavijo druge skrbi, na kolesu so pa že kar spretni.

 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

zdravje, prosti čas, družina, otroci, aktivno življenje, kolesarjenje
Preberite tudi