So otroci na potrese dobro pripravljeni?

Tina Deu raziskuje, ali bi otroci znali pravilno ravnati ob potresu.

Pred časom me je moj najmlajši otrok vprašal, ali sem že kdaj doživela potres. »Tak pravi potres, v katerem se podirajo hiše, ljudje pa tečejo sem in tja in so v nevarnosti,« je slikovito opisal.

V njegovih očeh sem se namreč rodila v praveku, veliko let pred njim. Zato se mu je zdelo povsem logično, da se mi je v vseh teh dolgih letih, odkar sem na svetu, pripetil tudi potres ali dva. To so pogosta vprašanja majhnih otrok – vsi trije moji sinovi so me v določeni starosti na primer vprašali, ali smo, ko sem bila majhna, sploh imeli elektriko.

 

Za zdaj brez potresnih dram

Malega je razočarala novica, da sem doslej doživela dva mini potresa, ki sta povzročila le rahlo žvenketanje kozarcev in komaj opazno zibanje lustra sem in tja v dnevni sobi. Nikakršne velike potresne drame ni bilo.

 

Zadnji večji potres, v katerem so se v Ljubljani zrušile hiše, je bil aprila leta 1895. Oziroma točno 80 let, preden sem se rodila.

 

To je bilo v časih, ko so bili starši njegovega pradedka, ki ga obiskujemo ob nedeljah, še otroci. Za časa mojega življenja pa v moji bližini ni bilo rušilnega potresa, zaradi česar sem za otroka malo manjša junakinja, kot bi sicer lahko bila.

 

Nič nas ne sme presenetiti

Naravne katastrofe v njegovih očeh sodijo v zgodovino ali pa v katerega od filmov katastrofe. Sam od sebe bi se morda spomnil dveh katastrof, ki sta naša življenja komaj oplazili. Enkrat nismo mogli v službo, šolo in vrtec, ker je bilo okoli hribčka, na katerem stoji naša hiša, vse poplavljeno in bi se morali odpeljati s čolnom. Drugič smo zaradi žleda obtičali na Pokljuki, v hotelu brez elektrike, ampak je bil vseeno žur, ker si se lahko po mili volji sankal po smučišču in imel čisto okej podaljšane počitnice.

 

V času mojega osnovnega šolanja so nas za primer potresa urili v akcijah, imenovanih Nič nas ne sme presenetiti (NNNP).

 

Eden redkih spominov, ki jih imam na prvi razred, je skakanje skozi okno učilnice v pritličju in prerivanje pod mizami, kar je bila dobra popestritev šolskega vsakdana. Takrat sem si za vse življenje zapomnila, kaj je treba storiti, če se nam zatresejo tla pod nogami.

 

Pa to vejo tudi sodobni otroci? Naj kar sami povejo!

 »Če bi bil potres, bi se skril pod mizo. Če bi bil takrat ravno zunaj, bi šel v prvo hišo in bi se tudi skril pod mizo. Tja bi vzel tudi našo mačko Mendi.«

Vital, 8 let

 

»Če bi bil potres, bi šel na travnik, ki je blizu naše hiše. Če si na travniku, ti ne more nič pasti na glavo. Šel bi kar v copatih, ker ti ne bi nič rekla.«

Natan, 10 let

 

»Ko je potres, skočimo v kakšen ribnik in tam počakamo, da je konec potresa.«

Bor, 6 let

 

»Ko je potres, naredimo polžka in gremo ob steno, ker najprej pade središče. Središča ne drži noben steber, stene pa drži.«

Jaka, 9 let

 

»Če bi bil potres, bi se zelo ustrašila. Ne vem, kaj bi naredila.«

Zara, 7 let

 

»Zdajle ne vem, kaj bi naredil, ampak če bi bil potres, bi se hitro spomnil. Aja, pod mizo bi se skril!«

Jošt, 9 let

 

 »Če bi bila mami ali oči zraven, bi naredila, kar bi onadva rekla. Ali pa če bi bila zraven učiteljica.«

Ana, 8 let

 

»Če bi bil potres, bi si dala na glavo šolsko torbo ali pa kolesarsko čelado, če bi jo imela. Potem bi počakala, da bo konec potresa.«

Lana, 8 let

 

»Potres je zelo nevaren. Če je potres, ne smemo biti panični, ampak moramo iti pod mizo ali pa pod podboj. Če smo zunaj, moramo iti tja, kjer ni stavb ali pa kakšnih štang in prometnih znakov. Potres ne traja dolgo, zato moramo samo malo počakati.«

Luka, 10 let

 

Kaj pa pravi vaš otrok? Veste tudi vi, kako morate ravnati ob potresu? Če ne, preberite našo poglobljeno zgodbo o potresih. O pravilnem ravnanju med potresom pa se pogovorite tudi s svojimi družinskimi člani.

družina, otroci, preventiva, varnost doma, paketno zavarovanje DOM, požarno zavarovanje
Preberite tudi