Izguba bližnjega podre ustaljene okvire življenja in omaja naš občutek varnosti. Z globokimi zarezami rani ljubezen, navezanost in bližino, ki so se gradile in oblikovale vse življenje.

»Najhujši poseg v človeško psiho je sprejeti nesprejemljivo,« pravi psihiater dr. Željko Ćurić. »Smrt je danes bistveno manj sprejemljiva, kot je bila včasih, ko so otroci in žene umirali ob porodih, možje pa na vojnih bojiščih. Psiha se v situacijah nepovratne izgube zaščiti tako, da poskuša ohraniti stanje pred izgubo. Sprva je v šoku in stanju zanikanja, nato pa prehaja skozi faze, ki so nujno potrebne, da se lahko žalovanje začne,« doda Ćurić.

Vsaka faza žalovanja je pomembna na poti do sprejetja smrti in izgube. O fazah se je treba pogovarjati, žalujoče spremljati skoznje in jih, ko se spopadajo z izzivi korakov do okrevanja, predvsem poslušati. Žalovanje namreč ni bolezen, ni depresija, ampak nujno potreben proces, ki omogoči, da se dokončno poslovimo od umrle osebe in sprijaznimo z izgubo.

Kot so edinstvene situacije, v katerih se znajdemo po smrti bližnjega, so edinstvene tudi reakcije nanje. Običajno je najbolj boleča trajna izguba bližnjega, ki ima v naši biti tako pomembno mesto, da čutimo, da je tudi fizično postal del nas. Ko ga izgubimo, tako tudi v resnici izgubimo del sebe.

Vendar pa se intenziteta žalovanja ne meri z objektivnimi merili, ampak le s tem, kako posameznik dojema izgubo. Vsakemu je najhujše nekaj drugega, nekaterim izguba mame, drugim partnerja, nekomu, če bližnji umre nenadoma, drugemu, če umira dolgo. Zato so sodbe, predsodki in pričakovanja do žalujočih neprimerni. Vsak se bori s preizkušnjami in izzivi, ki jih zares pozna le sam.

Žalovanju težko določimo časovni okvir. Kdaj se začne in konča, je zelo odvisno od vsakega posameznika. Nekateri žalujejo že pred smrtjo, drugi procesa sploh nikoli ne končajo. Žalovanje je treba le usmerjati, da vodi v pravo smer. Žalujoči si morajo zato dopustiti preiti skozi vsa obdobja in jih sprejeti kot sestavni del spoprijemanja z minljivostjo.

Dr. Ćurić strne obdobja po izgubi bližnjega v pet faz.

Faze žalovanja so lahko različno intenzivne in dolge, kar je odvisno od okoliščin, povezave z umrlim in podpore, ki jo žalujoči prejme iz okolice. Strokovnjaki menijo, da so najtežja žalovanja za umrlimi, katerih smrti ne moremo razložiti z logiko in naravnim potekom življenja. Če umre dedek, ki smo ga že velikokrat videli bolnega, je lahko žalovanje za njim precej lažje kot pri izgubi otroka, sorojenca ali partnerja. Nenadna smrt je za mnoge težje sprejemljiva kot pričakovana.

Če žalujoči zastane v kateri koli fazi in je ne preide, so posledice lahko hude. Dr. Ćurić opozarja, da so običajno najnevarnejši zastoji v fazah šoka in obupa, saj lahko vodijo v težka stanja, kot so odvisnosti, samomori, zastane lahko célo življenje. »Če se žalujoči ne zna spopadati z občutki, je nujno potrebna strokovna obravnava,« pravi.

Vsak način žalovanja je pravilen in dober, če sta njegov rezultat odžalovanje in povratek v običajno življenje. Nekateri globoko žalujejo nekaj mesecev, drugi nekaj let, le peščica ljudi si nikoli ne opomore. A konec žalovanja je izjemno neoprijemljiv, določajo ga predvsem subjektivne ocene žalujočega.

Simon Šketa, nekdanji novinar in bloger, ki se podpisuje pod kulinarični portal Sketa.si, je pred sedmimi leti izgubil partnerko. Ne ve, ali se je njegovo žalovanje že končalo. Kljub pričakovani smrti je najprej doživel šok in težko dojel, kaj se je spremenilo.

»Nato sem se moral hitro spoprijeti z novo realnostjo, funkcionirati poslovno, urediti dom, se posvečati sebi, ostati dovolj pozitiven in hkrati biti zadostna opora sinu v njegovem odraščanju. Moral sem ostati presneto prizemljen. Ostajajo spomini, hvaležen sem za vse trenutke, izkušnje in čas, ki smo ga preživeli skupaj. Vse to me je spremenilo. Na bolje.«

Psihiater dr. Ćurić poudari, da najdlje žalujejo tisti, ki jim je bilo že v otroštvu prepovedano izražanje čustev, saj ima prepoved joka in s tem izražanja čustev negativne posledice.

»Nekoč je bilo nezaželeno, da možati in pogumni žalujejo. Posebno je to poudarjeno na območju Balkana, kjer ne poznamo arhetipa žalujočega očeta/moškega, ampak samo mame/ženske. Generacija Y denimo žaluje učinkovito, saj so ji ozaveščeni starši praviloma dovolili izražati žalost in jokati. Generacija X in starejše generacije pa žalujejo težje, ker imajo prepoved čustvovanja,« opazuje dr. Ćurić.

V procesu žalovanja ima pomembno vlogo tudi spol. To je v svoji doktorski disertaciji proučevala dr. Polona Ozbič. Ugotovila je, da je med spoloma v procesu žalovanja več podobnosti kot razlik. »A obstaja pomembna razlika. Nekateri moški se, če žalujejo na t. i. ženski način (občutenje žalosti, izražanje stiske z jokom, potreba po opori v družini ali strokovni pomoči), sprašujejo o družbeni ustreznosti žalovanja. Ženske in moški, ki žalujejo v skladu s svojo družbeno pogojeno spolno vlogo (denimo moški so v vlogi močnega spola, ženske pa so tiste, ki v večji meri izražajo čustva), se o tem ne sprašujejo. Družbeno pogojena pričakovanja lahko ovirajo prebolevanje izgube, če niso v skladu s posameznikovim načinom žalovanja,« povzema Ozbičeva.

Podobno, kot preprečujemo razrast bakterij v telesu, je treba preprečiti tudi razrast žalosti v najtemnejših kotičkih psihe. Tam namreč – varna pred tem, da jo razblinimo – raste, se preobraža in preoblikuje v »vnetje«, ki je tempirana bomba. Pri tistih, ki zaradi privzetih vzorcev zavračajo »klasično« žalovanje, se tako lahko pojavijo povsem telesne težave. Namesto da bi jokali, izražali žalost, jezo in nemoč, se pojavijo težave s ščitnico, pritiskom in želodcem ali psihološki simptomi, ki jih prej niso izkušali, denimo fobije in hipohondrija.

Posebno pozornost pa je treba nameniti žalovanju otrok (več o tem si preberite v članku). Mag. Radmila Pavlovič Blatnik, ki v Slovenskem društvu hospic skrbi predvsem za podporo otrokom ob izgubi bližnjih, opozarja: »Otroci so prikriti žalovalci, ne opazimo jih vedno, ker žalujejo drugače kot odrasli. Vsi otroci in mladostniki imajo pravico odžalovati izgubo na svoj način. Malčki in dojenčki smrti oziroma izgube še ne dojamejo v vsej širini, po izgubi bližnjega pa jo vsi predelujejo še kar nekaj časa. Dobro je, da se otroci od umrlega poslovijo. Del poslavljanja je morda tudi to, da vidijo pokojnika in prisostvujejo socialno bolj sprejetim ritualom, kot je pogreb. Če jim tega ne omogočimo, ker jih želimo zaščititi, da jih ne bi še dodatno ranili, jim s tem odvzamemo priložnost, da se poslovijo od umrlega. Celjenje pa se lahko začne le s primernim slovesom in iskrenimi pogovori brez manipulacij.«

Žalovanje naj bo tako aktivno, predvsem pa naj bo to proces, v katerem smo iskreni do sebe, okolice ali drugega žalujočega. Pri tem je izjemno pomembno, da se žalovanje ne dogaja v izolaciji, da se med njim ne vrtimo v krogu istih misli, ampak te zaupamo bližnjim, prijateljem ali neznancu. Nekaterim pomaga prebolevati jokanje ob obujanju spominov, poslušanju glasbe ali iskanju starih fotografij. Mnogi v sanjah srečujejo umrle in se z njimi pogovarjajo. »In vse to je izjemno zdravo,« zaključi Ćurić.

Preden bomo sami umrli, bomo verjetno vsaj nekajkrat doživeli umiranje drugih. Vsaka smrt in vsako umiranje sta drugačna. V primerjavi z nenadno smrtjo je lahko spremljanje umiranja bližnjega blagoslov, hkrati tudi obremenitev, najpogosteje pa je oboje hkrati.

Proces umiranja je po mnenju mag. Tatjane Sedlar, diplomirane medicinske sestre iz Slovenskega društva hospic, priložnost, da svojci prisluhnejo svojim občutkom, se sprijaznijo z odhajanjem in minljivostjo, prav tako pa je tudi za umirajočega to možnost, da doseže notranji mir.

»Nedvomno je obdobje umiranja težko za vse,« pravi mag. Sedlarjeva. »Z obiski bolnika in svojcev želimo to obdobje umiriti, mu dati smisel, hkrati pa želimo bolniku dati glas in pomagati svojcem pri izzivih, s katerimi se soočajo. Ob njih stojimo v času njihove največje stiske, dajemo odgovore in jih podpiramo na tej poti – brez predsodkov, tabujev, popolnoma odprto. V družino vselej vstopamo z notranjim mirom, zaupanjem v svojce, da bodo ob podpori zmogli. Naši obiski zato ne morejo biti časovno omejeni.«

Za pomoč Slovenskega društva hospic lahko zaprosi vsak, ki bi želel oporo in vodenje skozi čas, v katerem se mešajo žalovanje za življenjem v odhajanju, strah pred spoznanjem o lastni minljivosti in skrb za čim lažji prehod v smrt. Društvo tako pomaga s programi Hospic – spremljanje umirajočih bolnikov in njihovih svojcev, Žalovanje odraslih, Žalovanje otrok in mladostnikov, Detabuizacija smrti in Prostovoljstvo.

Matevž Pavčnik in Ema Gradišar sta v Slovenskem društvu hospic prostovoljca. Iz njiju vejejo umirjenost, sočutje, stabilnost, zanesljivost – pomembne lastnosti prostovoljcev, tistih, ki srčno spremljajo umirajoče v zadnjih mesecih življenja, svojcem pa pomagajo lajšati stiske.

»Včasih gremo na redni tedenski obisk bolj zaradi svojcev – da se spočijejo, gredo na sprehod, da zadihajo. Damo jim potrditev, da jim ni treba biti ob umirajočem ves čas, saj tudi njemu kdaj prija samota,« pravi Matevž.

Ema pa doda: »Včasih je dovolj le prisotnost, zanjo so žalujoči najbolj hvaležni. Da vedo, da niso sami. Da vedo, da jih razumemo. Da jim lahko pomagamo priti do zaključkov, ki olajšajo žalovanje.« V službi, kjer opravlja delo diplomirane medicinske sestre na intenzivnem oddelku, Ema to najbolj pogreša.

Simon Šketa, ustvarjalec kulinaričnega portala Sketa.si, je s sinom ob umiranju svoje partnerke poskušal živeti čim polnejše življenje: »Že zato, da smo se imeli lepo in je ostalo čim več spominov.«

Kot pravi mag. Tatjana Sedlar: »V času umiranja imajo velik pomen kakovost trenutka, odkritost, pristni odnosi. Niso pomembni opravki, ki so se prej zdeli nujni, ni pomembno stanje na računu ali nered po hiši. V izteku življenja so v ospredju odnosi.«

Namen žalovanja je poslavljanje, opravljanje s čustvi, ki se porajajo ob minevanju. Psihiater Željko Ćurić pravi, da je tudi sprejemanje lastne bližajoče se smrti nujno potrebno za miren odhod. Umirajoči za to potrebuje svoj čas, v katerem skozi iskren pogovor z drugimi, predvsem pa s samim seboj predela bližajočo se izgubo svojega življenja.

Prostovoljec Matevž Pavčnik iz Slovenskega društva hospic, na fotografiji spodaj s prostovoljko Emo Gradišar, poudarja poudarja, da tudi umirajoči potrebuje prostor zase: »Ni nujno, da želi vsak trenutek prebiti v družbi, saj mora marsikaj premisliti in se pomiriti.« Zanj je pomembno le zavedanje, da ni sam in da njegovi bližnji sprejemajo njegov odhod.

Misli svojcev in umirajočega pa so pred smrtjo pogosto povezane tudi z neizrečenimi hrepenenji, neuresničenimi željami, nedoseženimi cilji. Bolnik in svojci se spoprijemajo z različnimi vprašanji in stiskami, to je buren čas.

»Zato spodbujamo, da se svojci z umirajočim pogovarjajo o svojih čustvih in o njegovih željah, ko je čas, pa bolnika spustijo. Umiranje je njegov proces, svojci so samo spremljevalci. Bolnike pogosto bolj kot zase skrbi za svojce, zato je bistvenega pomena, da mu ti povedo, da bo z njimi vse v redu. Nekateri umirajočemu tudi povedo, da lahko odide, ko bo želel. In številni pomirjeni umrejo kmalu zatem,« pravi mag. Tanja Sedlar iz Slovenskega društva hospic.

Umirajoči se pomirjajo na različne načine, čeprav mnogim ne uspe pravi čas. Najpogosteje mir dosežejo z ljubečo podporo spremljevalcev in bližnjih. Dr. Ćurić način pomiritve povezuje z osebnostnimi temelji umirajočega: »Nekateri bolniki razmišljajo znanstveno in jih zanimajo fiziološki vidiki smrti; pomiri jih denimo dejstvo, da se tik pred smrtjo sproži naval endorfinov in zato vsi, ne glede na okoliščine, umrejo polni hormona sreče. Verujoče bo pomiril pogovor z duhovnikom, ki opravi zadnje zakramente. Tretje bo pomiril ezoterični vidik, branje duhovnih knjig, magijske izkušnje.«

Bistveno je, da spremljevalci umirajočega pozorno poslušajo in slišijo njegove potrebe ter ga ne silijo v načine pomirjanja, ki mu niso blizu. Pri prepoznavanju teh želja svojci včasih potrebujejo pomoč.

Spremljevalci iz Slovenskega društva hospic so pogosto posredniki med umirajočim in bližnjimi. Mnoge bolnike razbremenjuje, če se lahko pogovorijo z nekom, ki ni obremenjen z njihovo zgodbo. Hkrati pa so spremljevalci tudi bolnikovi zagovorniki. Svojci so denimo pogosto v izjemni stiski, ko začne bolnik zavračati hrano in pijačo. Umreti od lakote v razvitem svetu je tabu, svojci si ne želijo očitati, da niso naredili vsega. Naloga spremljevalcev umirajočih je zato svojcem razložiti, da je odklanjanje hrane in pijače posledica oslabelosti telesa, ki usiha in se pripravlja na konec. Tako je svojcem lažje, predvsem pa bolnik ne doživlja še večje stiske. Včasih so besede in dejanja odveč in je povsem dovolj le prisotnost.

Kot v vseh odnosih sta tudi v odnosu do žalujočega najpomembnejši iskrenost in srčnost. Po izrečenem sožalju smo morda v zadregi, ker gre za izjemno pomembno življenjsko preizkušnjo in imamo občutek, da je treba reči nekaj velikega, tolažiti ter se z besedami odzvati na izrečeno žalost in stisko. V svoji zadregi se morda umaknemo od žalujočega, saj menimo, da potrebuje mir. Številni ga potrebujejo, številni pa potrebujejo stik in so ob tihem, nepojasnjenem umiku okolice še bolj prizadeti.

Zato je najbolje jasno izraziti, da ste tukaj za žalujočega. Potrdite, da sta njegovo trpljenje in žalost naravna ter da ju sprejemate. Žalujočim je treba dovoliti, da ob nas žalujejo, kakor koli želijo – v navalu besed (te naj bruhajo predvsem iz žalujočega) ali v popolni tišini.

Tišina namreč ni nujno slaba. »Naša kultura je glasna, močno čutimo potrebo po govoru. Toda stik z žalujočim je pogosto preizkušanje toleriranja tišine; nekateri žalujoči potrebujejo le bližino. Ko sem vodil terapijo z vojaki, ki so se s smrtjo soočali v vojni, smo denimo ves čas v popolni tišini sedeli v krogu. In ob koncu so poudarili, kako blagodejno je nanje vplivala terapija,« se spominja dr. Ćurić.

Nekateri žalujoči namesto želje po tišini čutijo močno potrebo po pogovoru. »Žalujoči pogosto povedo, da so v šoku, ko pridejo v službo in se nihče noče pogovarjati o njihovi izgubi. Oni pa bi želeli govoriti in večkrat ponoviti, kako je bilo, kaj so doživljali, kako utrujeni so od žalosti,« pravi mag. Tatjana Sedlar iz Slovenskega društva hospic.

Tudi Simon Šketa je po izgubi partnerke javno spregovoril o tem, a je vzbudil zelo različne odzive: »Veliko je bilo tišine, še več pa prijaznih besed, empatije in spoštovanja, da sem o tem govoril odprto.«

Glavno vodilo pri soočenju z žalujočim naj bo tako čuteča pozornost za njegove potrebe. Če želi tišino, to spoštujte, če želi pogovor, mu postavljajte odprta vprašanja: kaj čutiš, kako si, kaj si želiš, o čem se želiš pogovoriti, s čim ti lahko pomagam? S tem pokažete, da ste tukaj za izčrpanega žalujočega, pripravljeni sprejeti vse njegove potrebe, poslušati težke, boleče vsebine, skuhati kosilo ali prevzeti del njegovih obveznosti.

Če se soočite z žalujočim, ne boste koristili le njemu, ampak tudi sebi. Sprejemanje smrti in minevanja je namreč pomemben proces, a usvojimo ga le, če se mu zazremo neposredno v oči.

Ob izgubi bližnjega se morda zdi, da zaidemo v mrtvi rokav, iz katerega ni izhoda. V resnici zaidemo le v stransko strugo, v kateri nas tok ne nosi s seboj, ampak se moramo sami s podporo okolice pognati naprej, nazaj v glavno strugo reke življenja. Ali kot je nekoč zapisal danski filozof Søren Kierkegaard: »Življenje lahko razumemo le za nazaj, živeti pa ga moramo naprej.«