Zdravje
Družina
Kaj narediti, ko otrok noče več trenirati
JANUAR 2026 | čas branja:
Zadnja sprememba: 06. 01. 2026 ob 15:30:06
Ko otrok, ki je več let z veseljem treniral, nenadoma izgubi voljo za šport, se starši znajdejo pred dilemo: vztrajati in prepričati otroka, naj nadaljuje, ali pa se sprijazniti z dejstvom, da se to poglavje zaključuje in se morda odpira kakšno novo. Kaj o tem menijo strokovnjaki, ki otroke in mladostnike vodijo v klubih?
Veliko staršev, katerih otroci so več let trenirali v športnih klubih ali društvih, se prej ali slej znajde v podobnem položaju. Otrok, ki se je še pred kratkim veselil treningov in je komaj čakal tekmovanje, začne kazati nezanimanje, nezadovoljstvo ali celo odpor do športa. Zgodi se, da se poskuša izogibati odhodu v dvorano ali na igrišče, pri čemer lahko omenja na primer slabo počutje ali druge obveznosti. Včasih, sicer redkeje, pa tudi odkrito pove, da mu je dovolj.
Spoznanje ali sprejetje odločitve, da se športno obdobje morda končuje, za nikogar ni preprosto.
Takšna sprememba je lahko presenetljiva in tudi boleča, še posebej, če je otrok v športu vztrajal več let, si ustvaril prijateljstva, morda celo dosegal dobre rezultate. Običajno so v šport močno vpeti tudi starši. Če pustimo ob strani ambicije, da bi njihov otrok segel po zvezdah, so pogosto aktivno vključeni v klube, v katerih pomagajo pri prevozih, iskanju sponzorjev in nakupovanju opreme, poleg tega pa si tam tudi sami ustvarijo svoj socialni krog. Spoznanje ali sprejetje odločitve, da se športno obdobje morda končuje, zato za nikogar ni preprosto. Tudi zato se starši v takem trenutku pogosto sprašujejo: ali gre le za fazo, ki bo minila, ali pa otrok resnično izgublja zanimanje? Ga je prav pustiti, da odneha, ali pa bi morali vztrajati in ga spodbuditi, da to obdobje prebrodi?
Zakaj otroci in mladostniki izgubijo motivacijo?
Po izkušnjah strokovnjakov se največ tovrstnih prelomov zgodi v obdobju večjih življenjskih sprememb. Aleš Selak, glavni klubski trener v Smučarsko skakalnem klubu Mengeš, opaža, da do upada pri skakalcih najpogosteje pride ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo. »Razlogi, ki jih mladi navajajo, so zelo različni: nezadovoljstvo z rezultati, večje šolske obremenitve ali pa preprosto to, da jih začnejo bolj privlačiti druge dejavnosti in druženje.« Podoben vzorec opažajo tudi smučarji. Tjaša Prinčič, predsednica Smučarskega kluba Gorica, opozarja, da so otroci, ki trenirajo smučanje, pogosto veliko odsotni od doma in iz šole. »Motivacija lahko začne upadati zaradi nedoseganja želenih rezultatov, pa tudi zaradi težav z usklajevanjem šolskih in športnih obveznosti. S starostjo postajajo treningi zahtevnejši, kar lahko vodi v preobremenjenost in utrujenost,« dodaja.Otroci, ki trenirajo smučanje, so pogosto veliko odsotni od doma in iz šole.
V ekipnih športih se temu pridružijo še razvojne spremembe. Deja Ivanović, direktorica Rokometnega kluba Krim, poudarja, da se največji premiki zgodijo v obdobju pubertete in pri prehodih med izobraževalnimi stopnjami, torej iz osnovne v srednjo šolo ali iz srednje šole na fakulteto. »Takrat se pogosto spremenijo otrokove prioritete, interesi in želje,« pravi.
Kako prepoznati, da ne gre le za slab dan?
Slabi dnevi so del vsakega športa in vsakega odraščanja. Ključno vprašanje za starše je, kako ločiti med trenutnim nihanjem in daljšo izgubo motivacije. Po besedah Deje Ivanović se upad motivacije zelo hitro opazi na treningih in tekmah. »Otroci so manj zbrani, slabše učinkoviti, pogosto zamujajo ali izostajajo s treningov.« Ob tem iz izkušenj dodaja, da včasih starši sploh niso prvi, ki izvejo za tako izgubo motivacije. »Včasih se otrok ali mladostnik o svojih dvomih prej pogovori s soigralci ali se zaupa prijateljem, saj mu je doma ali v klubu o tem težko govoriti.«Starši, brez pritiska na otroke
Vsi naši sogovorniki se strinjajo v eni točki: pritisk ni prava pot. Staršem predlagajo, naj ravnajo podobno kot stroka v klubih. K otroku naj pristopijo s pogovorom in ga ne silijo v nadaljevanje za vsako ceno, saj je pomembno, da otrok sam začuti, kaj si želi. Staršem svetujejo, naj pozorno opazujejo razliko med kratkotrajnimi nihanji in daljšo izgubo zanimanja, po potrebi pa otroku omogočijo tudi pavzo. Kadar gre za izrazitejšo izgubo motivacije, se v klubih z otrokom in starši praviloma pogovorijo ter skupaj zastavijo načrt, bodisi s krajšim premorom bodisi z dogovorom, da bo otrok vztrajal vsaj do konca sezone in se nato v miru odločil.
Otroku poskusite na zrel način pojasniti, da je šport koristen zaradi zdravega načina življenja, druženja in navad, ki ostanejo vse življenje.
Deja Ivanović, ki s ponosom pove, da pod njihovim okriljem v Rokometnem klubu Krim in pridruženih moštvih ali krožkih vadi okrog 500 deklet, poudarja, da je v takih trenutkih ključno otroku pokazati razumevanje in podporo ter mu dati občutek varnosti. Preveč agresiven ali ukazovalen pristop praviloma ne prinese izida, kakršnega bi si starši želeli. Namesto tega otroku poskusite na zrel način pojasniti, zakaj je šport koristen. Ne le zaradi rezultatov, temveč tudi zaradi zdravega načina življenja, druženja in navad, ki ostanejo vse življenje.
Zaključek aktivne kariere ni poraz
Aleš Selak iz SSK Mengeš in Tjaša Prinčič iz SK Gorica imata za starše zelo podobno sporočilo: slab dan ni isto kot dolgotrajna kriza. Kadar otrok dalj časa kaže odpor, se težje odpravi na trening in izgublja interes, je nujna komunikacija med starši in klubom. Včasih pot nazaj obstaja, kdaj pa tudi ne. Če ima otrok pred seboj nove cilje in prioritete, je vztrajanje lahko nesmiselno. V takih primerih je pavza lahko v pomoč, čeprav ni vedno zagotovilo, da se bo otrok vrnil.Najboljši športnik ni nujno tisti z najboljšimi rezultati, temveč tisti, ki z igrišča pride nasmejan in z dobrimi občutki.
Deja Ivanović, dolga leta tudi sama odlična športnica, pa opozarja tudi, da je vrhunska športna kariera možnost le za redke. Delež otrok, ki postanejo vrhunski športniki, je zelo majhen. Zato je naloga klubov predvsem ta, da ustvarjajo sistem, ki spodbuja zdrav in pozitiven način življenja. Pri tem so starši dodatni temelj, če otrokom dajejo občutek varnosti in ne pritiskajo nanje. Morda je zato še najbolje, da si zapomnijo preprosto pravilo. Najboljši športnik ni nujno tisti z najboljšimi rezultati, temveč tisti, ki z igrišča pride nasmejan in z dobrimi občutki. Šport je šola za življenje, tudi če se tega pogosto zavemo šele kasneje.
Če otrok ne želi več trenirati in tekmovati, to še ne pomeni, da so bila leta veselja, truda in odrekanja zapravljena. Nasprotno, mnogi, ki so bili v zgodnjem življenjskem obdobju člani klubov, namreč po tem, ko prenehajo aktivno trenirati, ostanejo povezani s športom. Nekateri postanejo učitelji ali trenerji, drugi pa so rekreativci in podporniki zdravega življenjskega sloga, ki ga lahko prenašajo tudi na okolico in pozneje na svoje otroke.
Odrasli naj zmorejo stopiti korak nazaj
Staršem praviloma ni vseeno, ko otrok izgubi motivacijo za šport. Včasih mu lahko pomagajo prebroditi krizo, drugič so lahko odgovorni tudi tisti, ki mu pomagajo spoznati, da je čas za konec. Skupni imenovalec vseh dobrih korakov staršev pa naj bo razumevanje.
Šport naj ostane prostor veselja, gibanja in rasti, ne poligon za pritisk ali izpolnjevanje pričakovanj. Če se odrasli v teh trenutkih odzovemo mirno in premišljeno, otroku pomagamo ohraniti nekaj zelo dragocenega: pozitiven odnos do gibanja, ki ga bo spremljal vse življenje.
Šport je zdrav, naj bo tudi varen
Ob številnih dobrih učinkih športa pa vedno obstaja tudi možnost poškodb. Z nezgodnim zavarovanjem otrok in mladih, ki ga lahko nadgradite z doplačilom za šport in rizične dejavnosti, boste svojemu otroku v primeru poškodbe lahko zagotovili kakovostno zdravniško oskrbo, sebi pa nadomestilo za bolnišnični dan.
