Na poti
Sprehod z 200 kilogrami
JANUAR 2021 | čas branja:
Zadnja sprememba: 06. 01. 2021 ob 10:44:27
Vsak med nami najde užitek v neki svojstveni radosti. Ali kot pravijo: »Vsako tele ima svoje veselje” in moj “teliček” ima jeklenih 200 kg. Zato v mrzlih mesecih komaj čakam prvi topel teden, da ga prebudim iz zimskega spanja in se z njim podam na nove pustolovščine nabiranja kilometrov in nabiranje izkušenj pri izzivih vožnje motorja.
Začetniški problem: ustavljanje in speljevanje
Res je, da vaja dela mojstra. Pa ne, da sem postala mojstrica pri spopadanju z izzivi vožnje motorja. Oh, daleč od tega. Je pa moja vožnja postala boljša, samozavestnejša.
Ne znam opisati tiste neučakanosti, ki jo začutim, ko prvič po zimskih mesecih zaslišim zvok motorja na cesti. Zaradi vseh običajnih obveznosti žal nikoli nisem med prvimi, ki se podajo na vožnjo v novi sezoni. Delno zaradi pomanjkanja časa, malce pa tudi zaradi cest, ki so ponavadi še hladne in še niso pripravljene na prihod motoristov. Ah, tisti ovinki na vožnji proti morju, nagib motorja, čisto malo adrenalina in občutek svobode.
Užitek je vsako leto večji, saj obvladovanje vožnje in samozavest prideta šele z izkušnjami.
Na začetku samostojne motoristične poti sem dobila občutek za vožnjo mnogo pred občutkom za speljevanje in obvladovanje motorja v mirujočem stanju. V avtošoli mi je bilo speljevanje na začetku prava znanost. Takrat bi se najraje samo peljala in nič ustavljala. Spopadala sem se s pomisleki, da bom bodisi nenačrtovano poletela zaradi preveč »gasa« ali pa ostala sredi križišča.
Parkiranje: raje dvakrat premislim, kje in kako
Do svojega motorja čutim strahospoštovanje, saj ima več kW kot moj avto. A to ni edini razlog. Strahospoštovanje čutim tudi zato, ker moram z njim obvladati mnogo izzivov. Ne glede na to, da sedaj obvladam speljevanje in sem se iz »prvošolke« preobrazila v »srednješolko«, sem še vedno previdna. Še posebej pri tem, kako in kje bom parkirala.
Pred parkiranjem vedno pozorno pregledam in proučim teren. Zanima me predvsem konfiguracija, sestava terena (pesek, kamni … ) in pa naklon. Zagotovo se sprašujete, zakaj iz tega delam doktorat, vendar lahko pri tem nastanejo situacije, ki zame predstavljajo pravi izziv.
Pri moji telesni višini in višini sedeža, ki ga ima moj motor, je vsak centimeter pomemben. Če teren visi v levo, potrebujem več moči, da tistih skoraj 200 kg zasukam in poravnam. V primeru, da parkiram na klancu – čeprav je zelo majhen - in imam pred motorjem steno, pomeni, da moram 200 kg riniti nazaj v klanec. In to ni hec! Saj je še vedno uspelo, a zakaj bi se spravljala v položaj, kateremu se lahko z vnaprejšnjim razmislekom elegantno izognem. Včasih me sicer moj sladkosnedi notranji glas zavede, glava pozabi razmisliti in telo plača z nepotrebnim naporom.
Kar nekajkrat se je zgodilo, da sem se nekje na poti ustavila na kosilu ali sladici, se najedla in potem s polnim želodcem nadaljevala sprehod z 200 kilogrami. Verjemite, to je šele izziv.
Seveda bi bil izziv manjši, če bi bil motor lažji. Pred dvema letoma sem imela možnost testiranja lažjega motorja, ki bi ga lažje obvladovala. Že v prvem trenutku, ko sem sedla na motor, sem začutila njegovo lahkotnost in mehkejše krmiljenje. Moj jekleni teliček je pač resnično malo bolj okoren, a sem se ga z veliko vaje in izkušenj naučila obvladati.
Še en izziv vožnje z motorjem: kaj pa, ko pade?
Ko ravno govorim o teži, ste kdaj pomislili na zagato, kako lahko ženska (ne razumite me narobe, ženske zmoremo vse, ampak …) dvigne motor, ko ta pade? Moj motor je približno trikrat težji od mene. Malo za šalo in malo za res običajno pravim: »Počakaš kavalirja, gentlemana, da te reši v stiski.« A v resnici me to vprašanje še vedno tare.
Kako naj poberem svojega, skoraj 200 kg težkega telička, če se slučajno znajdem v taki situaciji?
Že na začetku učenja vožnje sem o tem razmišljala, a nikoli ni bilo zadosti časa, da bi o tem govorila z učiteljem vožnje in se to tudi naučila oziroma poskusila skupaj z njim. Ravno sedaj, ko tole pišem, sem si končno vzela nekaj trenutkov in pogledala na spletu, kako zadeva zgleda vsaj v teoriji. O tem se je že veliko pisalo, tudi na tem portalu.
V članku Kako dvigniti motor si lahko tudi sami ogledate, kako to najlažje storiti. Sama pa sem si med novoletne zaobljube zapisala, da pred prvo vožnjo v novi sezoni motor (namerno in lahkotno, da ne bo pomote) položim na tla in teorijo spremenim v prakso.
O tem, kako sem se znašla v situaciji nerodno parkiranega motorja, medtem ko so me fantje za mizo opazovali z začudenostjo, kasneje pa z občudovanjem, pa prihodnjič.
Srečno in varno vožnjo. Pa pomahajte, ko se srečamo!
