Koncentracija in utrujenost na motorju

Koliko kilometrov ali koliko ur lahko naredite na motorju, da bo še varno?

Ste že slišali koga, ki se je hvalil, koliko kilometrov je naredil na motorju v enem kosu? Številk raje ne bi omenjal, ker to sploh ni podatek, s katerim bi se motorist hvalil. Večinoma namreč drži, da motorist po daljši vožnji ne more biti več tako zbran in ni sposoben reagirati enako dobro kot na začetku vožnje. Zato ni odveč povedati dve ali tri o povezavi utrujenosti in vožnje motorja.

Zakaj motoristi »padajo« popoldne?

Pred dvema letoma je dober in aktiven motorist in poklicni policist Robert Sušanj, ki je zaslužen za prvo plodno povezovanje prometne policije in »nevladnih« poznavalcev vožnje motorja, svoje znanje pilotno ponudil Agenciji za varnost prometa, da je lahko z uradnim blagoslovom raziskal nekaj smrtnih nesreč motoristov.

 

Čeprav je bilo njegovo raziskovanje omejeno na kratko obdobje in na žalost ni dobilo nadaljevanja, pa je le dalo vsaj en uporaben podatek. Pokazalo se je, da motoristi zabredejo v nesrečo popoldan. Tako pravi Robert Sušanj: »Pri presoji najhujših prometnih nesreč motoristov smo ugotovili, da nedvomno izstopa ena značilnost: večina se jih je namreč zgodila v popoldanskem času, po daljši motoristični vožnji.«

 

Večina motoristov na začetku vožnje oziroma dopoldan upošteva temeljna načela varne vožnje. Je pazljiva, pozorna na dogajanje v prometu, "spoštuje" fiziko motornega kolesa, povsod vidi nevarnost; položaj na motornem kolesu in položaj rok in nog pa je ustrezen in pripravljen na hitro reakcijo.

 

S podaljševanjem vožnje pozornost nedvomno upada. Motorist postane bolj sproščen, dobi lažen občutek obvladovanja motornega kolesa, obenem se spremeni položaj rok, nog ... vse postane "predvidljivo" in "obvladljivo". Žal pa je to daleč od realnosti, ugotavlja Sušanj.

 

Kaj konkretno se zgodi v kritični situaciji? Sušanj opisuje, da koncentracija popušča, roka in noga sta popoldne v drugačnem položaju kot dopoldne in nista pripravljeni na takojšnje reagiranje. Udoben položaj na sedežu bi bilo treba zamenjati za aktivnega. Ko se motorist postavlja v aktivnejši položaj, pravi Sušanj, pa se zgublja dragoceni čas, s tem pa tudi dragoceni metri do ovire. Zato se motoristom ne izide.  

 

Kako vzdrževati "dopoldansko" koncentracijo? Sušanj predlaga, da svoje motoristične poti ustrezno načrtujete. Predvsem v spomladanskem obdobju ne načrtujte predolgih in utrujajočih poti. Svojo motoristično kondicijo pridobivajte v okolici svojega bivališča. Če se odpravljate na malce daljšo pot, načrtujte veliko krajših počitkov, med katerimi ponovno "spravite glavo v red".

 

To so hladna dejstva. Umetnost pa je ta spoznanja in izkušnje sporočiti motoristom tako, da se jih bodo nasveti tudi dotaknili.

 

Veliko ljudi je pač prepričanih, da »znajo« in »zmorejo«. Ali pa se slepijo z izgovorom, da vozijo »bolj počasi«. Morda ti ljudje sploh ne vedo, kje je srž problema, ker motocikel vozi njih in ne obratno.

 

Na začetku sezone je drugače kot na koncu

Dokazljivo je, da motorist po večmesečnem pavziranju pomembno izgubi občutke za stabilnost – hitrost – prostor – čas. Brez dlake na jeziku lahko rečem, da motorist otopi, zaspi. To zimsko otopelost je treba znova prebuditi, motoristično formo pa izostriti. Sicer se bodo v prometu ali na samotni cesti dogajala presenečenja. Motor se hitro premika. Zato si bodo dogodki sledili hitreje, kot jih bodo misli lahko procesirale, telo pa nanje reagiralo.

 

Tudi počasen voznik mora zelo hitro reagirati. To se pa ne da, če ni v vozniški formi ali če je človek utrujen.

 

Motorist nehote podcenjuje vožnjo, saj jo doživlja kot sprostitev po delu. Mar to tudi pomeni, da se že na motor spravi utrujen, izčrpan zaradi službe, razdražen zaradi vsakodnevnih naporov ali preveč neprijetnosti? Neprespan? Če je tako, potem trenutek za vožnjo motorja sploh ni primeren.

 

Motorist mora biti stoodstotno prisoten pri vožnji, skoncentriran na dogajanje, aktiven. To pa utruja in pelje v začaran krog. Motorist se niti ne zaveda, da začne v nekem trenutku voziti mehanično, na pamet, z odsotnimi mislimi. To stanje niti ni nujno povezano z utrujenostjo, pač pa bolj s sposobnostjo daljše koncentracije. Ko se pridruži utrujenost, se misli in telo prav gotovo upočasnijo.

 

Za dobro motoristično formo na začetku sezone je dobro obiskati kakšno od skupinskih priprav ali poligon. Če pa teh možnosti ni, pa vsaj osvežiti nekaj situacij, ki jih motorist lahko pričakuje na cesti spomladi.

 

Koliko ur ali koliko kilometrov je preveč?

Ker smo ljudje različni, je tvegano določiti količino oziroma postaviti natančno, po koliko urah vožnje je nekdo utrujen. Kdo je v službi sposoben zdržema zelo natančno delati osem ur? Prav to je lahko dober argument zoper trditve motoristov, ki trdijo, da z lahkoto odpeljejo osemsto ali tudi tisoč kilometrov v enem dnevu. Če motorist vozi po avtocesti, to pomeni deset ur vožnje. Za voznika tovornjaka zakon določa, da sme v enem dnevu voziti največ devet ur in da mora po štirih urah in pol vožnje pošteno počivati.

 

Foto: Mitja Gustinčič

 

Prisluhnimo izkušenim motoristom  ̶  popotnikom. Recimo Dušan Starin iz Ihana, ki je tudi profesionalni voznik tovornjaka. Vsak dan je na cesti. Kot motorist rad dela dolge ture. O svoji potovalni motoristični skupini pove tole: »Potovanja tako načrtujemo, da dnevno odpeljemo 300, največ pa 400 kilometrov. Pridemo v hotel, se stuširamo, spijemo pivo in potem gremo na oglede znamenitosti. Če pa delaš daljše ture, si v hotelu že utrujen, spiješ še pivo in se ti ne da nikamor več. Enkrat sva s prijateljem v enem dnevu odpeljala 1200 kilometrov in tega ne bi nikoli več ponovil.«

 

Opozorilni znaki utrujenosti na motorju

Motorist bo začetno utrujenost zaznal kot spremembe v telesu. Najprej začuti zadnjico  ̶  stegna, ki zaradi nepremičnega sedenja otrpnejo, pojavljajo se prve bolečine. Enako se kljuvajoče bolečine oglasijo v hrbtu med lopaticami, pod vratom ali v ramenih.

 

Ko se motorist začne presedati, je to opomin, da se je treba ustaviti.

 

Izjemno nevarno je mravljinčenje v prstih, ki nastopi ali zaradi tresljajev, ki prihajajo iz motorja ali iz toge drže krmila, celo neprimerno krojene rokavice so lahko vzrok. Zaradi mravljincev hitro oleseni občutek v prstih in nemogoče postane odmerjanje zavore ali plina. Pomaga stresanje roke, da se v dlan vrne prekrvavitev.

 

Torej, utrujenost! Vzemimo za mero kar posodo za bencin. Običajni motocikli z enim polnjenjem odpeljejo do 250 kilometrov. To je tudi že skrajna meja, ko je potreben krajši počitek. Dolgoprogaši se s to trditvijo seveda ne bodo strinjali, ker počitki upočasnijo potovanje. Res je. Zato naj bo vsak počitek aktiven. Nekaj damo v usta, spijemo nekaj vode ali čaja iz termovke. Lulanje. Z globljimi vdihi – izdihi naredimo nekaj umirjenih vaj za sprostitev mišic v hrbtu, vratu, ramenih. In že gremo lahko prebujeni naprej. Sprememba v počutju je opazna.

 

Kritični zadnji kilometri do doma

Ko se začne dan prevešati v pozno popoldne, naj motorist ne bi podcenil varljivega ugodja približevanja domu. Po daljši vožnji postaja utrujen in manj priseben. Tudi vidljivost se slabša. Računati je treba na divje živali na cestah. Hkrati pa postaja okolje že domače, poznano, kar nehote spodbudi k živahnejši vožnji. Če sije zahajajoče sonce v oči, je situacija še kompleksnejša in zahteva še več energije. Skratka, tudi pot domov zahteva zbranega človeka.

 

Zanimivo je, da nekateri motoristi veliko lažje ohranjajo popolno koncentracijo pri hitri vožnji. Ko pa spustijo ritem na hitrost prometa, postanejo hipoma zaspani. To je klic, da je potreben počitek in nekaj vaj, ki naj prebudijo telo.

 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

 

motorno kolo, varna vožnja, zavarovanje motornih koles, potovanja, preventiva
Preberite tudi