Na poti
Doma je lepo, po svetu je pa drugače
NOVEMBER 2019 | čas branja:
Zadnja sprememba: 02. 12. 2019 ob 10:55:30
Ne bom se s svojimi potepanji po svetu zdaj postavljal ob bok resnim popotnikom kalibra Zvone Šeruga, Tomo Križnar ali pa tistima dvema dekletoma, Anji in Barbari, ki kolesarita z skrajnega juga na visoki sever Amerike. Nekaj sveta pa sem vseeno videl in prevozil z motorjem.
Z motorjem v tujino
Četudi gre motorist na drugo poloblo, tam promet ne bo nič katastrofalno drugačen. Pač imajo nek svoj red. Kako se lotiti priprav?
- Najprej doma preverim posebnosti prometnega režima in pripravim vse potrebne dokumente ter zavarovanja.
Za brezbolečinske prehode državnih meja je najprej treba pogledati na stran domačega zunanjega ministrstva in preveriti, kaj svetujejo ter kakšna pravila so v določeni državi v veljavi.
- Kot drugo dobro pogledam na uradne internetne strani države, kamor potujem.
Odgovori se običajno najdejo na strani, ki govori o prometu v tej državi, od morda mednarodnega vozniškega dovoljenja, do minimalne starosti za najem vozila, hitrostnih omejitvah, cepljenju počasi vozečih kolon in tako naprej.
Celo v ZDA so lahko pravila med posameznimi zveznimi državami različna. S turističnimi internetnimi stranmi pa si človek ne more kaj dosti pomagati, saj so polne kot jajce jajcu enakih nasvetov, ki govorijo, kot da gre človek prvič v življenju na cesto.
Je pa tako, da kakšno zelo nenavadno specifiko srečamo šele v praksi. Zato je treba ob stikih z uradnimi organi poslušati, si zapisati navodila.
Predvsem pa ne izgubite kakšnih kartončkov, žigov, potrdil, da pri izstopu iz države ne bo šlo vse narobe.
- Naučil sem se tudi, da nikoli ne mešam alkohola in vožnje.
V ZDA, Kanadi in še kje je vožnja v opitem stanju resno kriminalno dejanje, ne le nežen prekršek. V Kanadi, sem prebral na uradni strani, lahko alkoholiziranemu vozniku turistu tudi prepovedo ponoven vstop v državo.
- In tudi, da ponoči ne vozim.
Treba je biti pozoren tudi, ko človek najame vozilo: ali je vožnja ponoči dovoljena in ali je srečanje z divjadjo zavarovano? To zna presenetiti v Avstraliji. Zdaj brskam po spominu, ali me je kje kaj zelo presenetilo. Svoje izkušnje s posebnostmi cestnega režima bom predstavil kar po državah.
Z motorjem po ZDA: Pred znakom STOP se je treba popolnoma ustaviti
V ZDA me je najbolj presenetila dolga vseprisotna roka šerifa ali kakorkoli že rečemo uniformiranemu vtepaču prometnih in ostalih vedenjskih pravil. »Pred znakom STOP se je treba popolnoma ustaviti«, me je podučil, ko sem po slovensko odmolzel mimo znaka, prekleto, saj je bila cesta itak v vse smeri prazna.
Seveda se tudi na ameriških cestah najde kakšno teslo, ki se požvižga na pravila. »Umakni se, nasmehni se, pusti ga naprej, sicer bo potegnil pištolo«, me je podučil starejši možak, nekdanji dirkač, nikakor ne zaspan voznik. Policija pa se ni razburjala zaradi vožnje z motorjem med avtomobili na večpasovni avtocesti. Bistvo je, da motorist to naredi, ko promet teče počasi in da vozi le rahlo hitreje od ostalih vozil. Novinarske kolege iz Italije pa so zaradi precej prehitre vožnje hipoma aretirali.
Z motorjem po Avstraliji in srečanje z vožnjo po levi
Morda je bilo tu še najtežje, ker je neskončno velika in zato tam voznik v enem dnevu odpelje majhen košček sveta. Za povrh ga mučita časovna razlika in utrujenost. Tako je vožnja po levi strani le še pika na i.
Vožnja po levi je dovolj preprosta, če si pozoren. Najlažje se ji privadiš iz sedeža motorja, ker se da kakšne situacije pogoljufati – z vožnjo bližje sredinske črte. Z avtomobilom je težje, ker je širok, volan je na desni, prestavna ročica na sredini in jo upravlja leva roka, razsežnosti se spremenijo in, ja, pri prvem parkiranju sem zares pošteno butnil v pločnik.
Kako se spoprijeti z vožnjo po levi, če ste na poti z avtomobilom?
Ko se voznik ustavi za WC, okrepčilo ali ogled znamenitosti, šele postane nevarno. Pri nadaljevanju vožnje gladko pozabiš, da promet teče drugače, kot si navajen in kar zaviješ na desni pas. Tudi pešca pri prečkanju ceste bo kdaj grdo presenetilo, ker pozabi razmišljati, da nevarnost prihaja z druge strani.
Ima pa avstralska oblast ljudski odnos do prebivalcev. Pred ovinki so postavljeni znaki za zmanjšanje hitrosti – na realno možno hitrost vožnje. Ko po slovensko pripelješ v ovinek hitreje, kot to zapoveduje prometni znak, ti isti hip postane vroče. In tega ne narediš več.
Prehitevanja so vedno in povsod razmeroma tvegana. Da v Avstraliji vozniki ne bi postajali nervozni v počasnejši vožnji za dolgimi tovornjaki, so ob cesti opozorilne table, kako daleč še velja prepoved prehitevanja, recimo »še 1 kilometer«. Ugotoviš, da se toliko da počakati.
Bolj zamotana so bila v Melbournu zavijanja v desno, čez večpasovnico. Pogosto sem naletel na situacijo, da je bilo običajno zavijanje v desno prepovedano. Prometni znak me je pravočasno usmerjal naokrog mimo kakšnega parka in nazaj na semafor v isto križišče – vendar pravokotno na prvotno smer. Groza, če le slediš zemljevidu in ne opazuješ sveta.
Levo se vozi tudi v Veliki Britaniji in na Irskem. Toda! Irci omejitve hitrosti prikazujejo v km/h. Severni Irci pa v miljah na uro! In ja, na Irskem imajo zelo ozke in neravne ceste. Vožnja postane izziv.
Napis »Links fahren« opozarja voznike s celine na vožnjo po levi. Otok Man, Združeno kraljestvo.
Z motorjem po Maroku: po mestu, podeželju in po puščavi
V Maroku so me izredno presenetile odlične ceste in zelo pogoste policijske cestne zapore, kjer je treba ustaviti, sicer ti pod kolesa potegnejo bodice, ježa ali »stinger«, po slovensko. Vedno so pravočasno in jasno označene. Ni heca. Policisti so prijazni, profesionalni, odločni.
Sicer pa ceste stalno izpopolnjujejo, zato so cestna gradbišča pogosta in prašna. Prometne oznake so v arabščini in francoščini, z angleščino gre povsod bolj slabo. Motor ob vstopu v državo dobi carinski kartonček, ki je povezan s potnim listom in žigom v njem. Je dokaz, da je bilo vozilo zabeleženo v tamkajšnji register. Ob izstopu iz države se kartonček predloži na izstopni carini. V nasprotnem primeru zaračunajo visoko carino. Kartončka ne odvzamejo in je pomemben dokument, ki ga ni dobro izgubiti.
V večjih mestih je promet precej divji. Lokalci pač vedo, kam peljejo, in temu primerno hitijo. Turist pa motovili in če nima dobrih živcev, naj ne rine v center Marakeša ali Casablance. Na podeželju pa je vožnja prijetna, preprosta, varna. A ko se podeželje stopi s peščeno puščavo, je vožnje konec.
V pesku je treba imeti zelo lahek motor z veliko moči in brez prtljage. Pa tudi tako ne bo šlo daleč, ker je za vožnjo v pesku treba imeti specifično znanje, sicer je problem odpeljati že dvesto metrov daleč.
Na cesti v Maroku.
Na podeželju so ob cesti z obeh strani speljane makadamske poti za pešce, kolesarje in živali. Te pešpoti so široke, kot pri nas vaške ceste in od asfaltne ceste pošteno ločene. Tako ni nevarnosti, da bi se voznik zapletel s pešci ali osli.
Še nasvet. Dokler se motorist drži asfaltnega ali makadamskega vozišča, ni skrbi, da bi predrl gumo. Ko zavije izven z zvoženih poti, je tveganje za trn, žebelj ali kos žice veliko.
Z motorjem po Norveški: Kako prečkati fjord?
Sprva sem težko dojel zelo ozke ceste in mostove, ki prečijo kakšne fjorde ali v visokem loku povezujejo otočke. Takšna cesta je praviloma široka za en kombi in še en raztežaj. Ni teorije, da se tam dva srečata. Kaj naj naredim, če tam na sredi, daleč in visoko nad razpenjenim sivim morjem nabašem na nasproti vozeči avtodom?
Nekako pravočasno sem opazil, da je na obeh koncih pred zoženim delom ceste odstavna niša. Če je bil zoženi lok ceste zelo dolg, je bila niša tudi na sredini. Nihče ni s štoparico ali metrom meril, kdo je prej zapeljal v zoženi del. Nikogar nisem slišal, da bi klel. Ljudje so vedno reagirali pametno in z občutkom za sočloveka.
Z motorjem po Avstriji: zgled, kako se izogniti fantomskih zastojem
Okrog Dunaja se stekajo in razdvajajo zelo široke večpasovne ceste, na katerih le slovenskih cest vajen voznik kar malo izgubi občutek za prostor in smer. Presenetila me je umirjenost prometnega toka. Vsi so spoštovali obvestila, ki so na portalih nad cesto zapovedovala prilagoditev hitrosti vožnje. Zakaj? Ker se je nekje daleč spredaj pojavljala gneča, zaradi katere bi lahko obstal promet tako, kot vsako jutro in vsako popoldne stoji na obvoznici okoli Ljubljane. S pravočasno umiritvijo hitrosti vožnje skušajo preprečiti fantomske zastoje.
In to učinkuje. Bistveno je, da je cestna obveščevalna služba zares aktivno v službi; da vozniki ta navodila upoštevajo in da policija sankcionira tiste, ki se požvižgajo na svet okoli sebe. Ko človek dojame, da imajo ponekod red, ki funkcionira, šele dojame globlji smisel.
Z motorjem po Italiji: Upoštevajte znak Zona Traffico Limitato
Če vas v Italiji ujamejo z avtomatiziranim nadzorom hitrosti vožnje, kazen pride sicer pride z zamudo in ni teorije, da bi se človek izvlekel brez plačila.
Prav tako so v Italiji problem nezavarovana vozila. Do nedavnega so se tako švercali številni v Italiji živeči vozniki, ki so uporabljali avtomobile s tujimi registrskimi tablicami: romunskimi in ukrajinskimi, recimo. Nesreča s tujim vozilom, ki je poleg tega nezavarovano, pa lahko prinese kup nevšečnosti.
No, slovenskega turista v Italiji najbolj preseneti oznaka Z.T.L., ki omejuje in ureja promet v mestnih središčih: Zona Traffico Limitato. Zmedo povzročijo izjeme, ki morda dovolijo vožnjo na specifičen dan ali uro. Kakorkoli že, ni treba hiteti, dvakrat je treba preveriti ali res razumemo zapoved. Najbolj preprosto pa se je vožnji v takšnih predelih izogniti.
Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.
Fotografije: Mitja Gustinčič
