Zdravje
Kaj, če otrok v šoli ne mara športa?
NOVEMBER 2017 | čas branja:
Zadnja sprememba: 09. 11. 2018 ob 11:08:52
Gibanje in igra sta primarni potrebi otroka. Zato ne preseneča, da je predmet šport eden najbolj priljubljenih šolskih predmetov med otroki. Nekateri pa ga zaradi različnih vzrokov ne marajo. Kako takrat lahko ukrepate starši?
Pred približno sto leti so menili, da nekaj telovadbe mladim ne škodi. Danes se vse bolj zavedamo izjemno širokega pomena gibanja za otrokov skladen telesni in gibalni razvoj. Večina šolskih sistemov tako v svoje predmetnike vključuje predmet, ki ga pri nas v osnovni šoli trenutno precej neposrečeno poimenujemo šport.
Izraz je pred nekaj leti zamenjal športno vzgojo. Naši dedki in babice se še spomnijo, da so v šoli imeli telovadbo, naši starši pa telesno vzgojo. Otrok poimenovanje ne zanima, največkrat se pogovarjajo kar o športki in športanju.
Pomen športa
Zakaj družba vse bolj prepoznava pomembnost športa in zakaj ima predmet vse večji družbeni pomen v šolskem programu? Uvrščanje posameznih predmetov v šolske programe je vedno tudi odraz problemov, s katerimi se srečuje družba. Tak primer so tudi ponovne zahteve po ocenjevanju vedenja v šoli.
Družba z vključevanjem športa v šolski program rešuje predvsem probleme, povezane z zdravjem mladih generacij. Vemo, da gibanje učinkovito kompenzira posledice sedečega življenja in neustreznih prehranskih praks. Hkrati pa s športom učinkovito vplivamo na skladen telesni in gibalni razvoj ter pridobivamo odpornost proti boleznim.
Vse več raziskav kaže, da gibanje pomembno vpliva na prekrvavitev možganov med gibanjem in večjo koncentracijo po njem, kar vpliva na boljši učni uspeh otroka. Šport pa je koristen tudi, ker:
- otroka navajamo na prenašanje naporov,
- mu ob preizkušanju lastnih zmožnosti oblikujemo pozitivno samopodobo,
- ob pomoči iger razvijamo družbeno sprejemljive oblike obnašanja
- ter ga usmerjamo k strpnosti in sprejemanju drugačnosti.
V članku pojasnjujemo še druge koristi gibanja.
Seveda pa o tem razmišljamo predvsem odrasli, ki v športu vidimo investicijske vrednote, predvsem tiste, na katere nas opozarjajo članki v skoraj vsaki reviji. Zdi se, da je zdrav življenjski slog postala »mantra«, ki nam jo prodaja vsa industrija prostega časa.
Otrok seveda razmišlja drugače. Šport dojema kot zabavo, igro, možnost za druženje in sklepanje novih prijateljstev. Tudi zato večina otrok šport postavlja na prvo mesto po priljubljenosti med vsemi šolskimi predmeti.
Izjemno visoko pa pomen športa vrednotijo tudi za nadaljnje življenje, saj ga večinoma postavljajo na tretje mesto takoj za matematiko in slovenščino.
Vsi pa ne marajo športa
Temelji, da je šport lahko priljubljen izziv za večino otrok, so učitelji športne vzgoje s svojim znanjem in manj konvencionalnim vedenjem, dobra opremljenost naših telovadnic in zanimiv program.
Gotovo pa se med otroki najde tudi kakšen, ki mu predmet ni všeč. Razlogi so lahko različni:
1. Slaba izkušnja s športom
Pri mlajših je vzrok za odpor do športa najpogosteje slaba izkušnja otroka s športom. Mogoče je kdaj boleče padel ali pa so ga sošolci zasmehovali zaradi njegove manjše spretnosti.
Če se vam zgodi, da otrok pride iz šole in pove, da ne mara »športke«, se pogovorite z njim. Pove naj vam, kaj ga moti; tako poskušajte ugotoviti vzroke, zakaj bi se rad izognil vadbi.
Kakšnega od vzrokov lahko odpravite sami, drugače pa se pogovorite z otrokovim učiteljem in poskušajte najti skupno rešitev. Vedno pa se zavedajte, da ste straši najboljši vzor mlajšemu otroku. Če boste sami navdušeni »migalci«, boste navdušenje prenesli tudi na otroka.
Skupaj se ukvarjajte s športom, predvsem med vikendi, ko so vaši otroci celo manj gibalno dejavni kot med delovnimi dnevi. To je odlična naložba ne le v otrokovo zdravje, njegove gibalne sposobnosti in gibalne spretnosti, pač pa tudi v družinske medsebojne odnose.
Otroku ponudite čim več različnih možnosti za gibanje. Tecite, skačite, igrajte se z žogo ali pojdite z njim na trimsko stezo.
Če je otrok manj spreten, se v šoli pozanimajte, kakšna vadba bi bila najprimernejša zanj. Večina šol ponuja brezplačno športno vadbo in otroka le vključite vanjo, saj se bo tako spoznal z različnimi športnimi dejavnostmi.
2. Športna oprema
Mogoče je otroku nerodno, ker nima najmodernejših športnih copat. Pojasnite mu, da je osebna športna oprema pomembna za varno ukvarjanje s športom. Da pa mora biti predvsem čista in funkcionalna ter da svetleče črte resnično v ničemer ne pripomorejo k temu, kako bo uspešen v športu.
Mogoče pa bi skupaj z otrokom izdelali posebej zanimivo vrečko za športno opremo, ki bo enkratna in je ne bo imel nihče drug?
3. Najstniški upor
Več težav boste gotovo imeli z najstniki. Izogibanje športu je v obdobju pubertete lahko posledica upora avtoritetam, kot so starši in učitelji. Razlogi so seveda različni, odvisni pa so od okolja.
Raziskave kažejo, da v gibalno spodbudnem okolju z doslednimi učitelji, ki ne nasedajo najstniškim muham in pripravijo zanimivo vadbo, opravičevanja ne zaznavamo. Tudi drugače opravičevanja pri športu ni nič več kot pri drugih šolskih predmetih.
Opravičil (tudi izmišljenih) zaznavamo največ med srednješolkami. Pogost vzrok poleg bolezni je najstniško zavezništvo – če se katera od deklet odloči, da ne bi vadila, potegne za sabo še prijateljice, da ji delajo družbo.
Kaj narediti v tem primeru? Kot starši ste najpogosteje nemočni, posebej, če temelji vašega zaupanja do otroka in njegovih dejanj niso prav trdni.
Če ste z otrokom športno dejavno preživljali proste dneve in če je našel otrok družbo v športnem društvu, ste ga gotovo »zastrupili« s športom. Tudi v (predvsem za starše) napornih najstniških letih bo gibalno dejaven.
Če pa ni tako, ne dajajte potuhe najstnikom s tem, da jim napišete lažno opravičilo za športno vzgojo. Pogovorite se z učiteljem športne vzgoje, da v šoli vzpostavi sistem dejavnega vključevanja v športno vadbo s prilagoditvami za tiste, ki imajo zdravstvene težave, seveda po priporočilih športne stroke otrokovega zdravnika. Opravičevanja tako naj ne bi bilo.
Nadobudnega najstnika poskušajte pritegniti k vadbi s katero od danes popularnih športnih dejavnosti.
Popularne športne dejavnosti v mladostniških očeh ne predstavljajo samo športa, temveč so del kulture preživljanja prostega časa mladostnikov. T. i. urbani športi (npr. rolanje, rolkanje, prosto plezanje, hoja po elastičnem traku …) so lahko ena od možnosti, da mladi pokažejo svojo ustvarjalnost, se družijo in iščejo v gibanju nove izzive.
Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.
