Ko radovednost premaga strah pred psom

S terapevtskim psom do napredka pri branju, nad strah in številne druge težave.

»Tam bo pes. Si vseeno želiš z menoj?« vprašam svojo petletno hčerko, ki se tako močno boji psov, da spleza name takoj, ko kakšnega opazi. Zadržano pokima in me prime za roko. Vseeno se v trenutku, ko se pri stranskem vhodu Osnovne šole Prežihovega Voranca pokaže majhen pes s čudovito belo dlako, skrije za menoj.

Rokujem se s predsednico Društva Tačke Pomagačke, Slavico Mrkun, in specialno pedagoginjo Heleno Kokot Bujanović, ki skrbi, da v šoli že četrto leto Berejo s tačkami. Medtem se sprašujem, ali sem se odločila prav, da hčerko vzamem s seboj na pogovor. Ampak brez nje bi na koncu težko verjela, da je v dveh urah možna takšna sprememba.

 

Kdo se skriva za imenom Tačke pomagačke?

Slovensko terapevtsko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke je že od samega začetka delovanja, to je že 10 let, usmerjeno v izboljšanje počutja otrok, mladostnikov, odraslih, starostnikov in oseb s posebnimi potrebami.

 

Delujejo v več kot 100 ustanovah, v katerih izvajajo različne programe. Pri njihovem delu jih podpira tudi Zavarovalnica Triglav. 

 

Jaz sem jih opazovala pri programu R.E.A.D. oziroma Beremo s tačkami. V Osnovno šolo Prežihov Voranc so ga prvič vpeljali v 2. razred, pred štirimi leti. Predsednica Društva Tačke pomagačke Slavica Mrkun jih s psičko Divo obiskuje vsakih 14 dni. S specialno pedagoginjo se strinjata, da je opazen zelo velik napredek pri branju otrok.

 

 

Pes, ki ima službo

»Otroci se ob psu sprostijo, saj ta ne kritizira in ne popravlja,« pojasni gospa Mrkun, medtem ko čakamo, da se nam pridruži prva bralka.

 

Ob tem nehote pomislim na trenutke, ko berem s starejšo hčerko. Čeprav si želim, da bi bilo najino branje sproščeno, mi to pogosto ne uspeva. Zaradi utrujenosti, dolgega dneva v službi in drugih skrbi mi zmanjka potrpljenja.

 

Za terapevtskega psa pa je prav zbrano poslušanje služba. Zato morajo biti za vsa sodelovanja ne glede na terapijo povsem zdravi. Terapije pa lahko izvajajo največ 2- do 3-krat na teden.

 

Čeprav je poudarek na psu, je ključna vloga njegovega vodnika. Ta se zaveda, da je pes njegov sodelavec, ki mora biti sproščen. Vodnik vedno skrbi za varnost psa in drugih sodelujočih, zato stalno opazuje in pravočasno prepozna znake težav. Če opazi, da se pes ne počuti v redu, po potrebi terapijo tudi prekine.

 

Vodnik splete vez med psom in sodelujočim ter vse skupaj oblikuje v zgodbo.

 

Dober vodnik vzpostavi zaupanje

Opazujem Slavico Mrkun, vodnico Dive, ki se skloni k moji hčerki. Zagotovi ji, da bo psička ves čas na povodcu in ne bo prišla k njej. A ona ji ne verjame povsem, saj pogosto sliši zagotovila drugih lastnikov psov: »Saj naš kuža je pa čisto prijazen. Pobožaj ga.«

 

Izkušena vodnica dobro ve, da nikogar ni treba siliti in da se je treba prilagoditi vsakemu posamezniku.

 

Zanima me, ali se je v vseh teh letih na šoli kdaj kakšen otrok bal branja s psom?

 

»Seveda. Imeli smo že fantka, ki ga je bilo strah. A ker je cel razred sodeloval pri branju, tega ni želel zamuditi niti sam. Na koncu branja je psa že božal,« mi zaupa šolska specialna pedagoginja. »Srečujemo se tudi z alergijami, pa tudi takrat otroci želijo sodelovati. V takih primerih poskrbimo, da psa ne božajo.«

 

»Radovednost je tista, ki premaga strah,« doda vodnica in nadaljuje, da gre za strah pred smrčkom, gobčkom psa.

 

Nisem povsem prepričana. Mojo hčerko povabi, da se psa dotakne. Obljubi ji, da bo glavo psičke obrnila k sebi in ne bo dovolila, da se obrne. In hčerka obotavljivo privoli.

 

Mislim, da pristane zato, ker je ugotovila, da jo vodnica jemlje resno. Ugotovila je tudi, da njen strah ni zanemarljiv, a okrog tega tudi ni nobene drame. Predvsem pa ji lahko zaupa, saj se ji Diva res v nobenem trenutku ni približala. Hčerka je bila tista, ki je naredila prvi korak.

 

Spoštljivega odnosa se je treba naučiti

Ko se s svojo malo rokico dotakne mehke bele dlake, zadržim dih. Nasmeji se in posluša gospo Slavico, ki ji pojasni, kako se psa pravilno boža. Tudi sama se naučim, da ni treba psu riniti roke, da jo povoha. Da psa ne božamo po glavi, vsaj ne na začetku, temveč od vratu proti repu.

 

»Predstavljaj si, kako bi bilo tebi, če bi nekdo silil z roko proti tvoji glavi.«

 

Prav to se mi zdi ključno sporočilo, saj uči spoštljivega odnosa do živali. In tudi to je naloga Tačk pomagačk v šoli, zato imajo otroci možnost poslušati tudi utrip pasjega srca. To je pripravljena poskusiti tudi hčerka, ki je v pasji družbi vedno bolj sproščena.

 

Vedno je pes tisti, ki ne ve

Enako se sprostijo tudi mladi bralci. To opazim takoj, ko se k branju usedejo deklica Zala, ki kar žari od navdušenja, Diva in njena vodnica. S hčerko kukava, a skušava biti tiho, da ne bi motili. A izgleda, kot da ta trenutek nič ne more odtegniti Zaline pozornosti, saj tako zbrano in zavzeto  bere Divi  o življenju pikapolonic.

 

Otroci, ki v šoli sodelujejo pri programu Beremo s tačkami, lahko izberejo eno izmed knjig, ki jih vnaprej pripravi knjižničarka. Odločili so se, da so to slikanice, v katerih nastopa pes, da je še bolj zabavno. Nato imajo nekaj dni časa, da doma vadijo. To s pridom izkoristijo, saj psu želijo zares dobro prebrati.

 

 

Vendar še vedno ne razumem, kako otrok pri branju napreduje, če kuža nič ne reče in ne popravlja.

 

Spet se pokaže vloga vodnika, kjer je vidno, da pes pravzaprav ne dela nič in hkrati vse.

 

Vodnica Zalo ustavi in reče: »Ali misliš, da Diva ve, kaj pomeni prosojno? Kakšna so to prosojna krila? Bi ji poskušala razložiti?«

 

Kasneje mi pojasni, da nihče, niti otrok ne želi biti prvi, ki reče, da ne ve, pa morda res česa ne razume. Zato je vedno pes tisti, ki ne zna, in se potem skupaj naučijo.

 

Tudi če otrok česa ne prebere dobro, ga nihče ne kritizira. Vodnica raje ustavi takole: »Veš, mislim, da te Diva zdaj ni dobro poslušala, bi ji to lahko še enkrat prebrala?«

 

Zala branje s psom najbolje opiše: »Diva ni neprijetna, če se kaj zmotim.«

 

Psi pomagajo graditi samozavest

Otroci vztrajajo, da je Divi treba knjigo prebrati do konca. Ob zaključku jih Diva za trud vedno nagradi z dvignjeno šapico ali kakšnim drugim zabavnim trikom, pri katerem sodelujejo tudi sami.

 

Hčerka se je tako opogumila, da je želela tudi sama pomagati in skriti priboljšek za Divo. Takrat nisem opazila le, da so tovrstni triki zabavni. Otroka učijo tudi samozavesti. Hčerka je namreč morala z odločnim glasom in suvereno podati ukaz.

 

Tako kot je druženje prehitro minilo Zali in Niku, ki sta z Divo tisti dan brala, je tudi moji hčerki. Na koncu je že sama stopila do psičke in jo poklicala. Ko je dobila od gospe Slavice medaljo za izjemen pogum, mi je zaupala, da je bil to najboljši dan in da se smrčkov samo še čisto malo boji.

 

Če se želite vi in vaš pes pridružiti Tačkam pomagačkam ali pa vas zanima več o njihovem izjemnem delu, vas vabimo na njihovo spletno stran.

otroci, družina, preventiva
Ne zamudite ničesar!

Izbor najnovejših zgodb in nasvetov za brezskrben vsakdan z vašimi otroki, enkrat na mesec v vašem e-nabiralniku.