po potresu
Poglavje 4
Preventiva namesto kurative
»Ob vsakem potresu je veliko strahu – kdor pravi, da se ga ne boji, laže,« pravi nekdanji poveljnik
bovške civilne zaščite. »Ta strah je treba znati ukrotiti, ustrezno razmišljati, čeprav gre za
milijoninke sekunde.« Če pa se hočeš kolikor toliko pravilno odzvali, moraš biti na potres
pripravljen, še preden se zgodi.
V publikaciji Potresna ogroženost v Sloveniji za potrebe
civilne zaščite je med drugim zbrano tudi vse, kar je treba in kar je možno vedeti o ravnanju
pred potresom, med njim in po njem. Njeni avtorji tako priporočajo, da bi se moral vsak poučiti o
potresni nevarnosti območja, na katerem živi, in o potresni odpornosti svoje nepremičnine. Določiti
bi moral tudi najvarnejša mesta v stavbi in si pripraviti paket zaloge hrane, ki je ni treba kuhati,
vode, higienskih in zdravstvenih pripomočkov ter robustnejše pohodniške čevlje.
V tem »varnostnem paketu« ne smeta manjkati baterijska svetilka in manjši prenosni radio. Svetilka
je nujna, ker je ob potresu običajno prekinjena dobava električne energije. Prek radijskih valov pa
pristojne službe poročajo o dogajanju na terenu in svetujejo prizadetim prebivalcem. Tako je bilo
tudi ob prvem potresu v Bovcu, ko se je prek valov Vala 202 vsako jutro oglašal Milan Štulc. Poročal
je, denimo, da so plastenke z vodo občanom na voljo v središču mesta, saj voda iz vodovoda ni bila
pitna, o tem, da enote civilne zaščite prekrivajo strehe poškodovanih objektov, pripravljajo
zabojnike in počitniške prikolice za začasno bivanje, in o drugih pomembnih zadevah.
Potres brez panike in stresa
Enostavnega recepta, kako ravnati po potresu, sicer ni, pravi Julij Jeraj, strokovnjak za odziv na nesreče in svetovalec za področje zaščite in reševanja v oddelku za zaščito, reševanje in civilno obrambo mestne uprave Mestne občine Ljubljana. »Včasih bi lahko za najbolj življenje ogrožajoče dejanje šteli prehitro zapuščanje stavbe, ko nas potres preseneti v stavbi, ali prepočasen odmik od stavb, če smo na prostem. V obeh primerih namreč utegnemo postati žrtve padajočih delov stavbe, kot so dimniki, strešniki, deli fasadnih elementov in cvetlični lončki. Pa vendar ima tak nasvet omejitve; ali naj s pločnika stečemo na sredo ceste in morda pred avto? In ali naj ne stečemo iz stavbe, v kateri se podirajo predelne ali nosilne stene? Odločitve v takih razmerah so osebne, v precejšnji meri instinktivne. In včasih še pri analizi teh odločitev ne moremo zares reči, ali so bile pravilne ali ne.«
UNIVERZALNA VODILA ZA VARNO RAVNANJE PO POTRESU
Nekaj vodil pa je vendarle splošno veljavnih. Če nam je uspelo priti na prosto, v stavbo znova ne vstopamo, če je že na prvi pogled vidno, da je nosilna konstrukcija – zidovi, stene in stebri – močno poškodovana. Če ostanemo ujeti pod ruševinami, se moramo umiriti in ugotoviti, od kod prihaja zrak. Pripravljeni moramo biti tudi na popotresne sunke, ki običajno sledijo potresnemu. Če nismo poškodovani, poskusimo odstraniti ruševine, začenši tam, od koder prihaja zrak. Če smo poškodovani in ruševin ne moremo odmakniti, moramo varčevati z energijo in – če je to možno – v enakomernih presledkih udarjati s predmetom ob zid ali kovinsko cev centralne napeljave, da bi s tem opozorili nase. V prostoru ne uporabljamo vžigalic ali kadimo, saj je morda zaradi potresa začel uhajati plin.
»Pri drugem potresu, leta 2004, je bil odziv že drugačen kot pri prvem, ki nas je presenetil po 22
letih brez tresenja tal. Smo že mirili druge, jih tolažili,« se spominja Maksim Mlekuž.
Čeprav so bile poškodbe na nekaterih hišah hujše kot ob močnejšem potresu leta 1998, in to tudi
tiste, ki so bile že utrjene in prenovljene, je bila večina prebivalcev Bovškega pri drugem potresu
nekoliko bolj pomirjena. Razlog – ker so imeli sklenjeno protipotresno zavarovanje. Ob potresu leta
1998 je to zavarovanje v Sloveniji imela le peščica. Zastopniki Zavarovalnice Triglav so namreč prva
protipotresna zavarovanja na Slovenskem začeli sklepati konec marca 1998. Povsem po naključju je
bilo določeno, da se bo trženje tega zavarovanja v Posočju začelo 13. aprila 1998, dan po potresu.
Nevarno ocenjevanje škod
Emil Čadež, cenilec Zavarovalnice Triglav, je bil v Zgornjem Posočju po obeh naravnih nesrečah. Prvič v okviru državne akcije ocenjevanja poškodovanosti stavb, drugič pa kot cenilec in koordinator cenilcev zavarovalnice. »Angažirali smo vse gradbene cenilce iz novogoriške območne enote. Ekipo, ki je delo na terenu začela že teden dni po potresu, pa je skupno sestavljalo 24 cenilcev z vseh območnih enot zavarovalnice Triglav,« pravi.
V hotelu Kanin so prenočevali, sprejemali prijave škod in sklepali prve poravnave. »Taka udarniška, 14-dnevna akcija je bila organizirana dvakrat. Zavarovalnici je namreč v interesu – in prav tako zavarovancem –, da si škode čim prej ogleda, da navodila in tako prizadetim čim hitreje omogoči odpravo popravljive škode. Nekateri so prva plačila prejeli že v 14 dneh po potresu.«
V najbolj razmajane objekte so cenilci vstopali samo zato, da so naredili nekaj fotografij notranjosti, in bili vedno v nizkem startu, pripravljeni, da stečejo na varno. »Moram reči, da smo pri tem delu dobili kar debelo kožo. Sam sem največ delal v Čezsoči, ki je bila najbližje žarišču potresa in zato najbolj poškodovana. Pri popisu škod sem doživel tretji najmočnejši popotresni sunek. Prvič v življenju sem slišal, kako škriplje leseno ostrešje, kako se povečujejo razpoke, škripljejo zidovi – to so zvoki, ki jim v naravi ni primere. Človeka spreleti srh po vsem telesu, ko to sliši. Objekt sem potem zapustil, počakal, da so se tla umirila, a nato dokončal ogled. Ljudje pričakujejo hitro odločitev, zato delaš naprej.«
Kot še pravi cenilec, se je iz Nove Gorice na Bovško vračal še tri leta po potresu in dodatno preverjal, ali so vsi zavarovanci dobili primerno zavarovalnino ali pa jim morda pripada še dodatno izplačilo za utrpelo škodo. »Za cenilce je bilo najlepše, ko smo prišli na dvorišče sicer poškodovane stavbe, a ustrezno zavarovane. Zavedali smo se, da v tem primeru razen odprave posledic potresa ne bo drugih težav, in smo vso energijo usmerili v čim boljšo izvedbo ogleda stavbe in oceno škode.«
Ocenjevanje škod pri potresu sicer poteka po običajnem postopku ogled – popis škode – poplačilo, a z drugimi škodnimi primeri, tako cenilec, ni primerljivo. »Potres je bil zame velika življenjska preizkušnja in strokovna izkušnja, ki je za nobeno ceno ne bi hotel prodati, a tudi ne več kupiti,« pravi Čadež. »Velike odločitve smo morali sprejemati v izjemno kratkem času. Za nami so že prihajali tovornjaki in bagri – zgodilo se je tudi, da smo objekt fotografirali, dan kasneje pa ga na parceli ni bilo več.« Od njihovih odločitev je bila odvisna nadaljnja usoda ljudi in območja, saj so mnogi dejali, da bodo življenje raje nadaljevali drugod, če njihovi objekti tokrat ne bodo obnovljeni, kot je treba, ali nadomeščeni z novogradnjo.
Ko se mora zavarovati zavarovalnica
Nepremičnine so običajno najvrednejši del posameznikovega premoženja, sanacije poškodb na objektih pa zato veliko finančno breme za lastnike. Na Bovškem nekateri še danes, skoraj 20 let od prvega potresa, odplačujejo posojila, pridobljena za odpravo škode na objektih. »Ko kaj zaropota in kaže na potres, se, ko smo v družbi, takoj spogledamo in čakamo, ali bo res. Skrbi nas. Vemo, koliko smo v obnovo vložili pri prvem potresu, koliko pri drugem … Nekateri so po toliko letih še vedno v tujih stanovanjih, skrbi te, kje boš dobil denar, če se zgodi še tretji potres,« pravi Maksim Mlekuž.
Potres ima tudi za zavarovalnico značaj katastrofalnega rizika, saj lahko v eni geografski regiji poškoduje ali uniči veliko število gradbenih objektov in premičnin v njih. Prav tako ob tem običajno nastane velika posredna škoda. Zavedajoč se tega dejstva, si mora zavarovalnica tudi sama za zavarovanje rizika potresa zagotoviti ustrezno zunanjo zaščito oziroma pozavarovanje. Povedano drugače, tudi zavarovalnica se za nevarnost potresa oziroma za presežek škod, ki jih sama ne bi zmogla poravnati, zavaruje pri pozavarovalnicah po vsem svetu. S tem je rizik maksimalno razpršen, pokritje škod pa tudi v primeru rušilnega potresa ni vprašljivo. Zavarovanci so tako lahko vedno mirni – zagotovo bodo dobili pošteno odškodnino brez skrbi, da bi zavarovalnico to streslo do
temeljev.
Milan Štulc je odškodnino za potres v letu 2004 porabil za takojšnje popravilo poškodovane hiše. Hišo njegove tašče v Čezsoči pa je bilo treba porušiti in zgraditi na novo. »Dejstvo je, da če se danes nekaj zgodi na mojem objektu, bodo po moji hiši hodili samo predstavniki zavarovalnice, pri kateri imam zavarovano čisto vse, ker ji zaupam in ker imam z njo same dobre izkušnje.« To je Zavarovalnica Triglav.