Družina
Tehnologija
Bi morali otrokom omejiti dostop do družbenih omrežij?
MAREC 2026 | čas branja:
Zadnja sprememba: 19. 03. 2026 ob 13:00:50
Čeprav se starši večinoma zavedajo nevarnosti neprimernih vsebin za odraščajočega otroka, so pogosto nemočni. Pogovor z otrokom in opozarjanje na tveganja v digitalnem svetu je pomemben in nujen, a ima svoje meje. Niti ni mogoče niti nima smisla, da bi starši otroka ves čas nadzirali. Orodja starševskega nadzora niso vsemogočna. Pogosto so zapletena in zahtevajo čas ter tehnično znanje. Če bo otrok želel, bo prej ali slej našel način, kako priti do želenih vsebin ali storitev.
Prodajalka brez zadržkov zavrne prodajo alkoholne pijače ali cigaret otroku, četudi ga v trgovino pošlje starš. Digitalni svet pa je v tem pogledu povsem neurejen. Ob prijavi v večino spletnih storitev nihče ne preverja resničnosti vnesenih podatkov. Ni malo primerov, ko se preprosto zlaže o svoji starosti, z vednostjo staršev ali brez nje. Starševski nadzor zahteva stalno spremljanje, prilagajanje omejitev in dovoljenj ter nenehno pregovarjanje, ko želi otrok več časa pred zaslonom telefona ali računalnika ali ko katera od storitev zaradi omejitev ne deluje.
Raziskave kažejo, da eden od petih staršev nima nadzora nad tem, kaj otrok počne v digitalnem svetu.
Kdaj je pravi čas za prvi telefon ali računalnik?
Vprašanje ni nepomembno, saj predstavlja osnovo za morebitne posege države, ki se prej ali slej obetajo v takšni ali drugačni obliki. Leta tukaj ne igrajo odločilne vloge, čeprav je najpreprosteje postaviti starostno mejo in temu prilagoditi postopke. Lastništvo naprave in s tem dostop do spletnih vsebin bi moral temeljiti na otrokovizrelosti oziroma sposobnosti ločevanja resnice od laži ter razumevanja, kaj je prav. V praksi česa takega ni mogoče zanesljivo ocenjevati, zato je starost edini res praktičen način omejevanja dostopa.
Na družbena omrežja se pogosto usmeri prst, ko govorimo o neprimernih vsebinah. Aa nevarnosti niso omejene zgolj nanje. Pogosto spregledamo spletne igre za več uporabnikov, komunikacijske aplikacije in virtualne svetove. Tam otrok prihaja v neposreden stik z neznanci in različnimi vplivi. Prav tam se lahko pojavljajo oblike nadlegovanja, pritisk vrstnikov in manipulacije, ki jih je težko zaznati in še težje preprečiti.
Otroci na svojih telefonih največ uporabljajo TikTok in Snapchat.
Nerealistične vsebine ustvarjajo tesnobo in odvisnost
Obisk je eden ključnih kazalnikov uspešnosti spletne storitve. Zato te uporabljajo različne prijeme, da se tja vračamo, tudi tiste, ki lahko povzročajo zasvojenost. To se kaže v širjenju vsebin z največjim odzivom, ne glede na njihovo morebitno škodljivost. Primer so nerealistični video posnetki videza ali življenjskega sloga, ki zaradi stalnega socialnega primerjanja pri otrocih pogosto povzročajo tesnobo in nezadovoljstvo.
Njihova množičnost je posledica dejstva, da jih vse pogosteje ustvarjajo algoritmi umetne inteligence. Ti postajajo vedno kakovostnejši in jih je težko ločiti od resničnih posnetkov. Otrok jih vidi in misli, da so resnični. In to še zdaleč ni nedolžno.
Algoritmi za prikaz vsebin na družbenih omrežjih so zasnovani tako, da nas čim dlje zadržijo pred zaslonom. Ni pretirano reči, da so posamezniki, ki jih oblikujejo, objektivno v nasprotju z interesi otrok. Posledice so neizogibne. Če dekle misli, da je izjemno suha postava družbeni imperativ, in deček, da mora imeti izrazite mišice, to vodi v motnje hranjenja, pretirano vadbo, slabo samopodobo in druge psihične stiske.
Politika in družba morata jasno povedati, da pri vzgoji otrok podpirata starše.
Ali bi morala posredovati država?
Dolgoletna opozarjanja spletnih podjetij niso obrodila sadov. Z razvojem umetne inteligence se je vpliv spletnih vsebin na otrokovo odraščanje še okrepil, zato je regulacija postala nujna. Morda bo dovolj že stroga prepoved uporabe telefonov v šolah, morda pa bo treba stopiti korak dlje. Avstralija je mlajšim od 16 let prepovedala dostop do družbenih omrežij in s tem odprla razpravo, o kateri razmišlja vse več držav.
Avstralci so se za prepoved odločili na podlagi raziskav, ki so pokazale, da družbena omrežja uporablja 96 odstotkov otrok, starih od 10 do 15 let, sedem od desetih pa jih je bilo izpostavljenih škodljivim vsebinam. Te vključujejo mizoginistična in nasilna gradiva ter vsebine, ki spodbujajo motnje hranjenja in samomor.
Kdo je dolžan preverjati starost?
Vprašanje ni, ali bi država morala posredovati, temveč kako. Tu se pristopi razlikujejo. Avstralija je odgovornost za izvajanje prepovedi prenesla na platforme in jim naložila, da same zagotovijo spoštovanje starostnih omejitev. Na kakšen način, je prepuščeno njim. Preverjanje navedene starosti, analiza vzorcev uporabe ali druge tehnične rešitve.
Na ravni Evropske unije razmišljajo drugače. Predlagajo tehnično rešitev, povezano z uradnimi registri, ki bi spletnim storitvam omogočila preverjanje starosti uporabnika brez posega v njegovo zasebnost. Takšna rešitev ni nujno slaba, vendar je še precej oddaljena in zahteva politični konsenz ter tehnično uskladitev.
Platforme se ne morejo zanašati na resnicoljubnost uporabnikov ali na jamstvo staršev.
Podjetja, ki upravljajo družbena omrežja, lahko govorijo karkoli želijo, a dejstva ostajajo. Algoritmi so zasnovani tako, da v ospredje potiskajo najbolj sporne in čustveno nabite vsebine. Ker niti številni odrasli ne znajo ločiti resnice od laži, je iluzorno pričakovati takšno zrelost od otrok. Pogovor lahko pomaga, vendar dokler bodo omrežja dopuščala objavo česarkoli, bodo starostne omejitve postale neizogibne.
Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.
